Od oblasti, oziroma odločevalcev, smo pričakovali, da nam postreže z državniki, v popolnoma praznem skladišču jih ni bilo več, nato smo se zadovoljili z verodostojnimi politiki, za temi vsaj z na videz profesionalnimi, ko je beseda profesionalnost pomenila vsaj vljudnost in neoporečno znanje oziroma obveščenost o temi, s katero javno nastopaš; brez strankarskih dodatkov v obliki ustrahovanj ali žalitev. No, in na koncu je ostalo samo to – strankarsko petelinjenje, ki ga imamo vsi dovolj. Tudi oni sami – utrujeni, težkih kolen in pekočih podplatov, verjetno tudi izpraznjenih misli sedijo ob plesišču in jim ni do plesa. Ne zmorejo več (le tu in tam še kakšno bedno maščevanje). In za njimi ne čaka nova četica svežih plesalcev v zloščenih čeveljcih, ki se bo zavrtela v vrtoglavem tangu ali poskočni polki. Vsi tisti od prej, zdaj in potem sedijo ob robu plesišča ter ne vedo kam. Tudi v naših odročnih krajih, kjer je malo poti od enega k drugemu, in še te so makadamske, ni nič drugače. Ti kraji so se nekoč imenovali Primorska, takrat, ko je bila to velika beseda. Tudi državni praznik je dobila. Primorci so bili bistri in temperamentni ljudje, tudi povezovali so se.
Posamezniki, ki so to udejanjali, so v projekt povezovanja vložili ogromno truda in politične modrosti. Trenutno je politična volja taka, da živimo v slovenski Istri. V tem veliko manjšem prostoru od Primorske, kjer »smo daleč od tega, da bi bili sposobni sodelovati« (kot piše na prvi strani Primorskih novic v začetku decembra), so še kako dobrodošli tisti, ki so sodelovanje in povezovanje udejanjali že v prejšnji Primorski.
Med njimi tudi lanskoletna častna meščanka koprske občine, doma v Izoli. Z lahkoto bi bila častna občanka tudi v Piranu. Njeno vseživljenjsko povezovanje kulturnih sfer je preostalim, sedečim v kavarni, kjer javno nastopajo s temo povezovanja, lahko velik navdih in osebni cilj. Po prebranem članku in komentarju novinarja na drugi strani so bili povabljenci k mikrofonu večinoma razočarani, ker jim prijava na EPK ni uspela (razlog je, »da smo premajhni za velike korake«), bila pa je tudi dramilo, že drugič v času samostojne države. Ampak do tu vse v redu.
Potem pa nastopi uradnica, svetovalka koprskega župana za kulturo, in takoj razvrednoti delo v kavarni sedeče častne občanke z nonšalantno in vehementno izjavo, »da razvoj politik in občinstev ne more sloneti na tem, da avtobus iz Kopra pripelje občinstvo na gledališko predstavo v Piran«. Nešteto avtobusov z množico radovednega in kulture željnega občinstva se je zaradi povezovalne moči te ene osebe vozilo iz enega kraja v drugega, od enega gledališča do drugega. Verjetno so šli na avtobus prav vsi, ki jih to zanima, in verjetno so bili zadovoljni. Razvoj kulturnih politik in občinstev je naloga uradništva, prav tako njegovo pretakanje v življenje, ki ga zanje opravi javni zavod, če ga povabijo kot izvajalca svojih idej. Ampak najprej mora biti domišljena in skomunicirana ideja! Zakaj torej uradnico tako ljubosumno moti delo društva in prevoz ljudi na predstave, da je opustila »spodobnost, vljudnost, manire, dostojnost, kar tvori tkivo družbe in njene naravne podlage« ( po Heglu).
Ampak tu se ne ustavi, tudi direktorji javnih zavodov za kulturo (davkoplačevalski denar!) so po njeni izjavi ljudje, ki ne vedo, kaj podpisujejo. Kar deset njih! Vse to smo lahko prebrali v članku. Kako bi se odločili, da ne bi bili krivični? Je to neumno ali nesramno? Ker če je takšno javno izrekanje občinskega uradnika s pozicije moči neumno, zamahnemo z roko: »Kaj hočemo! Negativna selekcija pač! So že bili podobni eksperti in tudi še bodo, zato pa smo, kjer smo.« Če pa je takšno javno izrekanje uradnikov nesramno (ker do vas gojijo zamero, imajo nizko samopodobo, niso dovolj čustveno zreli, mislijo, da so boljši od vas), pa zahteva opravičilo. Če sam uradnik tega ne uvidi, so mu to dolžni povedati v kolektivu in ukrepati. Najmanj, kar lahko storijo, je, da takšen uradnik javno več ne zastopa občine, saj ji krni ugled in zmanjšuje verodostojnost. Sicer pa smo vsega hudega navajeni.
