Težko si predstavljamo, da bo ljudstvo, lačno užitka in sprostitve, zaradi genocida v Gazi namenoma prezrlo Evrovizijo, da bodo organizatorji v Švici protestirali zaradi različnih meril (Rusija ne sme, Izrael pa sme nastopiti) in da bodo predstavniki nastopajočih držav bojkotirali prireditev. To je nepredstavljivo predvsem zaradi trenutnega kaosa, v katerem se je znašel svet, Evropa pa še posebej. Kot bi razni motilci naenkrat udarili v naše moralne in etične kompase ter algoritme: družbena odgovornost je skoraj izginila z naših programov. V političnem smislu smo popolnoma zmedeni, ne znamo več prepoznati ne levih ne desnih strank, ker so v tem času postale nekaj drugega, ne vemo več, kaj je res in kaj ni, besedila, s katerimi nas odločevalci nagovarjajo, so že tako nekonsistentna, da so že bizarna; kdor bi želel priti stvari do dna, bi moral ves svoj čas posvetiti raznim ozadjem in teorijam ter jih iskati na spletu, če je mogoče, tudi temnem, in zelo hitro se občutljivemu človeku zgodi, da ga svet prime za vrat in se znajde na strehi kakšne stavbe ter ne zna več dol. Medtem pa zunaj sije sonce in morda je treba naučiti otroka vozit kolo ali peljati psa na sprehod pa mamo v bolnico, z očetom ali mlajšim bratom k avtomehaniku, ker več (ali še) sam ne zna ali ne zmore. Veliko stvari mora ljudstvo početi, da si osmisli svoje bivanje na svetu, medtem ko opravlja svoje osnovno poslanstvo, da ohranja človeško vrsto.
Le redki med nami pa imajo to nalogo, da nam približajo svojo osebno izkušnjo in jo s tem, pogumno, naredijo za našo skupno. Da se ob osebnih dramah in tragedijah drugih prepoznavamo ter se učlovečujemo vedno znova. Od Homerja dalje. Mojca in Klemen sta svojo osebno izkušnjo minljivosti pretopila v pesem, ki je polna ljubezni in nas nagovarja zelo neposredno. Veliko ljubezni, moči in zavedanja o sebi in svetu je potrebno, da zapoješ takšno pesem, ki se skozi osebno zgodbo premika tudi na polje družbe. Koliko časa nam je vsem še ostalo? Koliko časa še ima družba, da se pozdravi? Koliko časa je ostalo našim otrokom in vnukom? Bomo v tem času še zmogli in znali ljubiti? Umetnost ljubezni je Ovidij napisal kot priročnik na začetku našega štetja in je navdihujoče branje tudi danes. Navaja število nalog in dolžnosti, ki jih imajo ljubimci, piše tudi o hvaležnosti. Klemnova pesem je umetnost tega, Mojčin nastop verjetno poganja enako čustvo. Ovidij piše: Vendar se vnamemo (pesniki) zlahka, zgorevamo v sli siloviti, znamo ljubiti zvesto, včasih zvesto še preveč. V naši notranjosti skriva se bog in v stiku smo z nebom … Prav zato se mi zdi potrebno, da je pesem dostopna vsem ljudem, da ni njuna osebna in samo intimna izkušnja, ampak da se vrne na nebo, od koder je tudi prišla. Tako nebo dobiva barve, ki jih potrebujemo, da se soočamo s svojo minljivostjo vedno znova in da kot družba prepoznavamo pasti, v katere smo se ujeli.
