Poleg dveh polnih dvoran osnovnošolcev, ki so se na moč zabavali in uživali na našem Kekcu, smo imeli med predstavama tudi rekordno število učnih ur, saj je bilo potrebno kar osem ljudi (seveda usposobljenih), da smo vse otroke v dveh šolskih urah peljali po naših prostorih. Vsak je vodil en razred in vse je šlo kot namazano. Deset minut v fundusu, deset minut v dvorani, deset v pododrju, deset v maskirnici, pet v foajeju in je že konec naše učne ure o gledališču, v kateri vidiš in izveš zelo veliko novih stvari. Ker nam je zmanjkalo sodelavcev, sem en razred vodila sama. To zadnja leta počnem samo, če kdo zboli in ga je treba nadomestiti. Moj zadnji vskok v učno uro (takrat so bile to improvizacije) se je žalostno odvijal pred dvema letoma, ko sem se prav tako s šestimi razredi prebijala skozi dolge minute. Poskusila sem vse zvijače, ki jih poznam, da bi v teh mladih ljudeh prebudila radovednost, pa je šlo zelo slabo. Tako sovražnih otrok še nisem videla. Na odru se pač nič ne naredi, če ni očesnega stika. In ti otroci se niso pogledali. Zelo sta se mi smilili tudi učiteljici. Še danes se ju spomnim. Bili sta neskončno utrujeni. Kot tudi jaz.
Je bilo pa to pot vse drugače. Vodila sem 5. č, v katerem so bili najbolj normalni otroci na svetu. Pred začetkom so se v foajeju igrali neke stare igre z rokami, potem so poslušali in spraševali, klepetali, se smejali, skratka, super 5. č. Ko smo prišli pred maskirnico, sta na kavču sedela Tjaša v kostumu slepe Mojce in Luka kot Rožle. Otroci so se ju razveselili in spraševali: A si ti Kekec? Ne? Aja, aja Rožle, saj res! Njihova dobra volja je bila nalezljiva, in ker so bili tako krasni otroci, sem se odločila, da jim povem skrivnost. Ko smo se stlačili v našo majhno maskirnico, polno lasulj, brkov, brad in umetnih ran, in smo igralca videli skozi vrata, sem jih vprašala, kako se imenuje ta prostor, v katerem igralci sedijo in čakajo na predstavo. Seveda niso mogli vedeti. Obrekovalnica? Ne poznajo vsi te besede. Kaj to pomeni? Ko ljudje govorijo o človeku, ki ga takrat ni tam. Običajno se pri obrekovanju govori grdo. To seveda ni tako lahko razumljivo kot rekvizit, scena in dim na odru, je pa mogoče razumeti. Igralci toliko časa preživijo skupaj na vajah in predstavah, v tako zelo intenzivnih in bližnjih scenah, da je dobro, da kdaj svoje breme odložijo. Oder je zelo močno in tekmovalno okolje, tako da si mora igralec odpočiti, in temu je namenjena obrekovalnica. Tam si daš duška, ko pa greš na oder, si lahko samo partner in kolega. In za razliko od drugih ljudi, lahko igralci obrekujejo samo tam, in nikjer drugje. Drugi ljudje pa to lahko počnejo ves čas, ker jim nihče ni zamejil ne prostora ne časa, v katerem bi to lahko počeli. Otrokom se je zdelo to v redu. Seveda, bili so res nadvse normalni otroci.
Morda bodo nekoč pomislili, da je tudi FB star dva tisoč let, saj so si obrekovanje pod masko omislili že davno, če jih bo FB sploh še zanimal.
