Zjutraj sem dobila sms z navdihujočo vsebino, veliko manj s statistiko, saj se počasi približujem starosti, ki jo doživi samo 8 % ljudi na svetu. Niso to neka »silna« leta, da bi jih dočakalo tako malo ljudi, se mi zdi, ampak svet je težko igrišče, in statistika je tu. So pa to leta, ko si že videl marsikaj, veliko naredil, kaj tudi razumel, veliko sploh ne razumel, se še vedno čudiš vsemu okoli sebe, počasi pospravljaš in se veseliš (ali pa tudi bojiš) počitka. No, pa ti zdravniki in psihologi objavijo študijo v The New England Journal of Medicine, v kateri pišejo, da so odkrili, da je najproduktivnejše človekovo življenje med 60. in 70. letom, drugo najproduktivnejše obdobje med 70. in 80. letom, tretje pa med 50. in 60. letom, ker prej človek še ne doživi svojega vrhunca. Vse to podkrepijo s statistiko, ki pravi, da je povprečna starost Nobelovih nagrajencev 62 let (tudi letošnji nagrajenec gledališke nagrade tantadruj za življenjsko delo je star 62 let), povprečna starost šefov največjih sto svetovnih podjetij pa 71. Odkrili so torej, da pri 60. letih dosežemo najboljšo čustveno in mentalno formo, ki traja do 80. leta.
No, če pomislim, se mi že moje tretje najproduktivnejše obdobje ni zdelo bogvekaj, tako tudi od naslednjih ne pričakujem veliko. Ampak bolj kot znanstvene raziskave me zanimajo misli ljudi iz »najmanj produktivnega« obdobja življenja. Zdi se mi, da so pred njimi še vse »manj produktivne akcije« kot, denimo, končati šolo, se izučiti za poklic, ustvariti družino, izšolati otroke, poskrbeti za svoje starše, ustvariti prijateljstva, narediti pravične politike za znosno življenje, skrbeti za vodo, gozd in ogenj, premagati sovrage. Imela sem priložnost, da tik pred prazniki govorim z njimi. Pogovarjali smo se v Brdih, Beli krajini in Ljubljani. Stari so 6 let in obiskujejo prvi razred. Ko bodo veliki, bodo pomagali ljudem in živalim, fantje pa so večkrat povedali, da bodo kmetje. Moj briški sogovornik bo kmet samo ob sobotah in nedeljah, ker bo vse preostale dni delavec. Ko bo zrasla, bo deklica iz Ljubljane iskalka biserov, njen sošolec pa bo prodajal svoje ilustracije. Tudi letala in kamione bodo vozili. Zelo natančno so mi povedali, zakaj so na svetu meje.
Zato, da veš, da si prišel v drugo državo, sicer ne bi vedel. Zastave so zato, da plapolajo in da se vanje zavijejo športniki in tudi mi, ko kričimo: bravo Slovenci! Himna je zato, da ob tem, ko jo poslušamo, stojimo. Vojne so zato, ker hočejo nekatere države vzeti nekaj drugim in se napadajo. Samostojen si, ko znaš stopiti na stol, da si na štedilniku spečeš jajce. Kako pa je z mirom, kako bi naredili, da ne bi bilo vojn na svetu, je moje zadnje vprašanje. Svetlolasi belokranjski deček pomisli in reče: »Če bi vsi govorili isti jezik in živeli v isti državi na vsem svetu in potem ne bi bilo mej.« Takoj mu odgovori sošolec, hiter in iskriv: »To ni mogoče! Je mogoče, če ni ljudi. Je mogoče samo, če so dinozavri!« Torej, dinozavri v najproduktivnejši fazi naredite svet vsem nam v veselje!
