Ko tole pišem, je še vedno februar, ki mu radi rečemo tudi mesec kulture, saj smo si Slovenci 8. februar zamislili kot kulturni praznik (na dan smrti našega največjega slovenskega pesnika), in prav je tako, saj si Prešeren to tudi zasluži. Še pomnimo, da je ta nabriti in veseljaški advokat povzdignil slovenski jezik na raven evropskih jezikov? Da je robati in trdi jezik njegov pesniški genij odlično, duhovito in okretno prelil v romanske pesniške oblike, ki so jih do takrat samozavestno uporabljali le veliki narodi? Da je sonete, gazele, romance in glose napolnil s svojim romantičnim pojmovanjem ljubezni, ki je posledica njegove življenjske in ljubezenske, pa tudi estetske in miselne izkušnje? Da je usodo posameznika povezal z usodo naroda? Da je usodo posameznika povezal s preteklostjo in prihodnostjo? Da je usodo naroda povezal z njegovo samozavestjo? Zdravljica, ki je naša himna in naj bi jo poznali vsi, govori zelo jasno o samozavesti. Pozorno jo preberimo še enkrat: v prvem delu opeva slogo in enotnost Slovencev, pa tudi neodvisnost in svobodo, potem poje o sožitju narodov, kar izzveni skoraj kot Lennonov Imagine. Prešeren zelo jasno sporoča – njegova misel je nedvoumna – smisel posameznikov in narodov je svoboda in samostojnost za vse. Povezanost in prijateljstvo med narodi naj bosta močnejša od vojn in sovraštva. Če to ni najboljša možna himna na svetu?
Ob letošnjem kulturnem prazniku smo, tako kot vsako leto, v različnih govorih na številnih proslavah trkali na vest ljudi, da kulturo končno razumejo kot potrošniki, naj jo berejo, gledajo, poslušajo in po možnosti nosijo v svoja stanovanja. Da ne klikajo zgolj po družbenih omrežjih ter lajkajo in hejtajo stvari, ki jih sploh ne razumejo in poznajo. Na začetku naj jo poskušajo spoznati, naj se dajo zapeljati. Da bi to ponotranjanje kulture doživeli, se moramo najprej učlovečiti. Da imamo najlepšo himno na svetu, je lahko optimistični začetek.
Katja Pegan