Imel je moč in pogum za zavezo, da bo v času svojega življenja podaril svoje ogromno bogastvo – ker je pravo bogastvo pravzaprav v ljudeh – skupnosti, ki bi lahko z njegovim denarjem do popolnosti izrazila svoje potenciale in talente. Tako bi pomagal svetu k boljšemu življenju. Nekaj Imagine Johna Lennona smo slišali v pismu (ki ga je leta 2015 napisal svoji hčerki), v katerem je zapisal, naj njegova dobrodelnost spodbuja enakost. Verjetno je s tem mislil, da bi vsi živeli enako dobro. Kdo ve? Prav gotovo pa ni mislil, da bi vsi umrli enako dobro.
Beremo lahko, da si je najslavnejši računalniški programer na havajskem otoku Kavai omislil svoj postapokaliptični bunker, do katerega prideš po podzemnem predoru. Ta se vije na ogromnem posestvu pod dvorci, ki se skrivajo za šest metrov visokim zidom in z varnostniki vsepovsod. Gre za 270 milijonov vreden projekt, za katerega zavistneži trdijo, da je nastal zaradi političnega mreženja in pravnega manevriranja. Da o lokalni skupnosti in njenem mnenju o 5000 m² njihovega otoka sploh ne govorimo. Seveda pa vsi, ampak prav vsi, ki delajo pri tem projektu, o tem, kar so tam videli, ne črhnejo niti besedice, saj so podpisali pogodbe o molčečnosti. Kršitve si ne privošči nihče. Seveda ni smiselno pisati o vseh nesrečah in smrtih, ki jih doživljajo tamkajšnji delavci, saj je navsezadnje to delo, za katerega so se sami odločili, kajne?
Jasno kot beli dan je, da bo to podzemno zavetje, kot se mu lepo reče, popolno oskrbovano z vodo, hrano, črpalkami, strojnico, lekarno, shrambami, loputo za evakuacijo in seveda z velikimi železnimi vrati, polnjenimi z betonom. Ko bomo vsi umrli zaradi vročine, mraza, lakote, bomb, virusov itd., bo naš filantrop s svojo družino na varnem. Nekje sem prebrala, da je to pomilovanja vreden poskus. Le zakaj? Kaj avtorja moti? Da bo sam izdahnil nekje na peklenski cesti peklenskega sveta, medtem ko bo naš dobrodelnež na varnem v bunkerju? Je ljubosumen na bogatega človeka, ki si to lahko privošči?
Potem pa se mi je zazdelo, da je zadaj nekaj veliko, veliko hujšega, česar človeku, ki se tako obupno boji smrti, ne poveš. Ne poveš mu, da mora zdaj zelo razmisliti o svojem nevarnem življenju v bunkerju. In mi, ki smo v scenarijih doma (v predstavah in filmih uprizarjamo različne žanre, tudi trilerje in grozljivke), lahko predvidimo konec takšnega filma. Z lahkoto bi (za skromno donacijo Gledališču Koper, Slovenija, Evropa) nakazali stanovalcem bunkerja, na koga morajo biti pozorni in kaj narediti v primeru nasilja, ki so mu lahko (bodo) podvrženi. »Zaželena smrt je takšna,« pravi Seneka, »da umreš brez strahu pred njo«. Nisem najbolj prepričana, da takšno zaželeno smrt lahko kupiš z denarjem ali bunkerjem. Je pa to zelo težko razumeti, če si srečen samo zaradi bogastva in se, paradoksalno, prav zaradi tega bojiš umreti. »Nenehni strah pred smrtjo je okrutnejši kot smrt sama,« še pravi Seneka. Kurcij pa ugotavlja: »Kdor je preziral smrt, ta se ji je ognil; smrt gre namreč za najbolj strahopetnimi.« Podobno piše Horacij: »A smrt sledi tudi bežečemu, ne prizanaša strahopetnim mladcem.«
Kako ohraniti dostojanstvo, to je zdaj vprašanje.
