Ko so na gledališkem FB objavili, da začenjamo s študijem, so se usuli sicer zelo dobronamerni komentarji in voščila dragega občinstva, hkrati pa tudi začudenje, da v predstavi ne igrajo moški igralci. Potem se je občinstvo odločilo, da nam vseeno zaupa in nas po vsaki predpremierski predstavi in obeh premierah nagradilo z močnim in res dolgim, stoječim aplavzom. (Zdaj mi veseli sporočajo, da je tako tudi po vseh preostalih ponovitvah.)
Na tiskovni konferenci so novinarjem povedali, da ta predstava ni njihov prispevek k feminizmu in ženskim kvotam, saj je tekst napisal moški in ne govori o izključno »ženskih temah«, svoje sem povedala tudi režiserka in občinstvo navdušeno, brez strahu, da bi bila deležno kakšnega »evropskega pritiska« z ženskimi kvotami in » pranja glav«, obiskuje predstavo. Če zelo poenostavimo – blagajna je polna.
Malo jih je bilo strah, da ne bo, če v predstavi ne bo tudi moških igralcev. Če do zdaj nisem vedela, da sem režirala v državi, ki jo poganja zdrav smisel za tržno gospodarstvo, vem zdaj. In če ženske teme in ženske kvote ne polnijo blagajne, jih pač na programu ne bo. In ker gledališče zelo živi tudi od lastnega dohodka, jim oblastniki ne določajo in ne predpisujejo ničesar. Torej – moj uspeh je njihov finančni uspeh. V svoj zagovor, da takoj nisem razumela nelagodnosti, naj povem, da prihajam iz države, kjer trenutno odločevalci po svojih izbranih strokovnjakinjah/-ih od vodstva gledališč zelo jasno pričakujejo, da bodo uprizarjali besedila slovenskih avtoric, ki jih bodo režirale slovenske režiserke. To daje programu dodano vrednost, so ocenile/-i. Da je spol tako pomembna stvar, nismo vedeli do dandanes. Ženske so skupaj z moškimi do danes ustvarjale zgodovino, zakaj trenutna politična garnitura v EU in doma misli, da je nismo, mi ni znano. Zagotovo za to obstajajo empirični razlogi in dokazi, ki nam jih bodo predočili verjetno takrat, ko bo prišel čas za to.
Butalski prispevek drage nam domovine v zakladnico zgod in nezgod izbiranja EU-komisarjev, pa nam je odkril nekaj o novih merilih, ki se vzpostavljajo pri imenovanju. Spol ni več dovolj. Ženska ni več dovolj, potrebna je bogata ženska. Koliko afirmativnega družbenega potenciala vidimo v tem? Za vse nas?
