V februarju je kulturni praznik že popolnoma prehitelo valentinovo, šopirilo se je v svoji nabuhli praznosti, dokler ni prišla korona in mu odredila mesto, kamor spada: med zaprte trgovine.
Nasprotno pa je prva polovica februarja pokala od kulturnih vsebin. Bolj kot kadarkoli smo ustvarjali in pošiljali na splet naša umetniška prizadevanja po upodabljanju sveta, po artikulaciji njegovega novega obraza, po spominjanju in ponavljanju njegovih starih form in vsebin, iz katerih zasije duh smisla, ki nam daje vero, da smo na tem svetu z neko nalogo in plemenitim poslanstvom. In preganja nas občutek, da se ga moramo močno oprijeti, da nas ne ubije napor izpraznjenega vsakdanjika.
Lepo je bilo videti velike Prešernove glave, ki so jih narisale majcene roke, tako zelo, da smo zlahka prezrli policijske robocope, ki so se sprehajali med umetniškimi ateljeji Metelkove, pozabili Rog in obupen upor malo večjih rok, ki ne rišejo več Prešernovih glav, ampak zares živijo poetov verz: »Stanu se svojega spomni, trpi brez miru.«
Vse to je bil februar, v katerem smo se kulturnega praznika oprijeli kot utapljajoči vesla, da niti neprimernih delitev na pravo in nepravo kulturo, ki si jih je v skladu s svojim značajem in horoskopom izmislil predsednik vlade, nismo zares slišali. Včeraj sem bila po zelo dolgem času spet na gledališki vaji, ki ji rečemo kontrolka. To je običajno takrat, ko je predstava postavljena, ni pa še popolnoma izdelana, ni še kostumov, ni luči, ni dokončane scenografije. Sedela sem sama v dvorani, na odru je na začetek čakal Rok. Naenkrat so se prižgali reflektorji, zoprno zavijajoče škripanje moovingheadov je osvetlilo še surovo scenografijo in Roka. Ta se je skoraj otroško razveselil luči, ki je po dveh mesecih vaj končno posijala nanj. In potem je steklo. Igralci so odlični. Jasni, precizni, dobro odmerjeni, Jaka jih odlično vodi skozi Karasovo komedijo Birokrati, srhljivo aktualno in zelo duhovito zgodbo o birokratih v peklu, ki se prepirajo s tistimi v nebesih ter mirno prenašajo mobing in zlorabljanje nadrejenih; vsi pa se neskončno bojijo navala množic, ki pred grozo na zemlji pritiskajo na vrata pekla in nebes. Se pa zgodi, da včasih ne umreš čisto do konca, in takrat je zate še upanje. Lahko zacvetiš v novi ljubezni, pa čeprav v peklu – kot sem jaz med to vajo – v novi pomladi, v novem upanju in življenju, ki nezadržno prihaja.
Katja Pegan
