Je že tako, da nam nove ljudi pogosto predstavijo prijatelji. Čeprav sva skoraj istočasno obiskovali Gimnazijo v Kopru, sem jo spoznala šele letos, na enem njenih rednih obiskov pri mami v Kopru. Zdravnica dr. Katja Ulčar Palan je Koprčanka, odraščala je na Nazorjevem trgu, končala Osnovno šolo Janka Premrla Vojka, ki je že dolgo ni več, gimnazijo v Kopru, diplomirala na Medicinski fakulteti v Ljubljani, a jo je življenje odneslo v Anglijo, kjer je ostala in je že več kot 30 let splošna zdravnica v zasebni kliniki Lime tree surgery v kraju Worthing, nedaleč od Brightona, kjer živi. Za vedno? Kdo ve. V zrelih letih se vse raje vrača sem, kjer je morje bolj toplo, kjer je vsa leta ohranjala dragocene prijateljske stike, kjer je še vedno dom.
RADOVEDNOST ŠIRI KRILA
Katja dolgo ni vedela, kaj bi študirala, dobro pa je vedela, da si želi delati z ljudmi. Všeč so ji bili arhitektura, balet, književnost, jeziki, bila je radovedna. Morda so bile te izbire povezane s poklicem staršev, saj je bila mama učiteljica, oče pravnik, a je vendar šla na razgovor na Medicinsko fakulteto v Ljubljano. Takrat so bili sprejemni izpiti drugačni kot danes. Sprejeli so jih 150 in Katja je bila med njimi. Med študijem ji je bila blizu misel, da bi nekoč delala na intenzivnem oddelku, a pomembno je bilo, da dobi stažiranje v Splošni bolnici v Izoli. Ko je na fakulteti postala absolventka, je začutila, da je svet velik in se s strahom spraševala, če se bo res vse delovno življenje gibala na relaciji Koper-Izola. In je šla … v London za varuško, da zamenja okolje, vidi in doživi svet, »diploma bo že prišla na vrsto kasneje«. V Londonu je nameravala ostati od oktobra do januarja, potem pa jo je tam srečala Ljubezen. Spoznala je bodočega moža in načrtovana nekajmesečna odsotnost se je podaljšala v leto, saj sta šla potem skupaj na obisk še v njegovo domovino Izrael. Potem se je vrnila domov, diplomirala, poročila sta se v Kopru, oddelala je svoj enoletni staž v izolski bolnici in stara 28 let v Kopru rodila svojega edinca Miha. Še med porodniškim dopustom so se z družino preselili v Veliko Britanijo, ker je mož dobil zaposlitev na univerzi v New Castlu na škotski meji. Po porodniški se je Katja vrnila v Koper, opravila strokovni izpit in se nato za vedno odselila v Veliko Britanijo, začela znova opravljati staž in dodatne izpite za nostrifikacijo slovenske diplome. Tam se je že lotila specializacije iz anesteziologije, pa so se s severa države preselili na jug, kjer je Katjin mož dobil službo kot profesor na Univerzi Sussex v Brightonu. Službo je našla v lokalni bolnici, na geriatričnem oddelku in razmišljala o specializaciji geriatrije in splošne medicine. Kaj kmalu pa jo je poklical in povabil v svojo prakso ter postal njen mentor zdravnik s klinike, kjer Katja kot splošna zdravnica dela že skoraj 30 let. To je Lime tree Surgery v kraju Worthing, 15 km od Brightona. Tu je kmalu napredovala, postala tudi partnerka v podjetju. Po dolgih letih partnerstva je to organizacijsko in finančno zahtevno obveznost pred petimi leti opustila.
NJEN DELOVNI VSAK DAN
Zdravstvo je v Veliki Britaniji organizirano drugače kot pri nas, tam ni koncesij. Šest zdravnikov v njeni zdravstveni ustanovi obravnava 12 tisoč pacientov, za vsakogar imajo povprečno 15 minut časa. Sicer njihova klinika deluje na treh lokacijah, skupno obravnavajo 28 tisoč pacientov. Po kovidu in dolgih letih dela v zdravstvu zdaj Katja dela polovični delovni čas, zadovoljna je, svoje delo ima zelo rada in je v angleškem zdravstvu, pove, doživela njegove zlate čase: »Organiziranost splošnega zdravstva tu me nekoliko spominja na organiziranost zdravstva pri nas v časih nekdanje Jugoslavije, saj za pacienta skrbim ‘od zibelke do groba’. Pacient je zavarovan in na primarni ravni posebej ne plačuje storitev. Na primarni ravni je splošni zdravnik tisti, ki poskrbi tudi za otroke in starostnike, na sekundarni in ko so težave večje, pa se pacienti srečajo z ožje specializiranimi zdravniki. Največjo razliko z našim zdravstvom vidim v tem, da kot splošni zdravnik v Veliki Britaniji, medtem ko pacient z določeno težavo čaka na specialista, lahko opravim velik del preiskav in tudi že zdravljenja. Veliko zdravstvenih opravil v naši kliniki opravijo tudi medicinske sestre brez zdravnika.«
Kakšne zdravstvene težave tarejo Angleže? »Veliko je kardiovaskularnih obolenj, visokega pritiska, holesterola, diabetesa, vedno več je duševnih stisk, posebej so te izrazite po kovidu. Veliko anksioznosti je med mladimi, stresa je vse več, a na srečo imamo tudi dejavno socialno službo in paciente, ki imajo ponavljajoče stiske in težave, ki jim botruje izguba službe, socialna šibkost in podobno. Kot zdravnica lahko napotim ne le na pogovor k psihologu, pač pa tudi k socialni delavki.«
BRIGHTON IN ŽIVLJENJE NA OTOKU
»Brighton je univerzitetno, razgibano in precej svobodnjaško mesto, v njem je veliko mladih, veliko druženja. Nekoč je bilo letovišče kraljeve družine, ki jo eni obožujejo, spet drugi obsojajo, ker potroši veliko državnega denarja. Iz zaspanega ribiškega mesta je sčasoma postal turistični kraj. S svojega balkona vidim morje. Sivo je, drugačno kot naše, seveda tudi bolj mrzlo. Ko ima 22 stopinj, smo že zelo veseli.« Katja se je sem preselila, ko je imel sin Miha 6 let. Varstvo je v Veliki Britaniji slabo organizirano, zato je vedno imela varuške iz Slovenije, najraje iz Kopra in Izole. Njen sin odlično govori slovensko, veliko poletij je preživel pri nonotih v Kopru, zdaj pa se je ustalil v Londonu. Rada je v Veliki Britaniji, tam je spoznala veliko ljudi, se vmes ločila, zgradila lepo kariero. Navadila se je tudi njihove raznolike hrane. Angleži radi jedo različne mednarodne jedi, njihov curry krožnik ji je postal domač, spoznala in vzljubila je nove okuse in začimbe: »Imam povsem nov zemljevid kulinarike, še vedno pa rada spoham dober zrezek in naredim domače polpete, a tudi skuštrano angleško jabolčno pecivo.« Kakšen se ji zdi njen Koper, ko večkrat prileti domov? »Koper je moje mesto in mi je vedno všeč, čeprav je drugačen kot pred 35 leti. Vesela sem, da se več dogaja ob morju vse do Izole, da lahko hodimo, rolkamo, kolesarimo, da so uredili plažo. Manjka pa mi malo več življenja, kot je bilo včasih po Kidričevi ulici, preko Titovega trga do Brola, po Čevljarski, kjer je stanovala moja nona, vse do Mude. A tudi to se počasi spreminja. Vedno, ko sem tu, se kaj dogaja.« Pri petdesetih je Katja začela plesati tango. Ta strasten in spoštljiv ples, ki je »kot en nov jezik«, jo je odpeljal v Buenos Aires, na Ibizo, Majorco, Kreto.
Morda se nekega dne vrne in tudi tu spet dela kot zdravnica. Kdo ve? Njen sin Miha ji rad reče: »Kaj še čakaš?« »Svet me je naredil takšno, kot sem,« pravi Katja. »Morda bi mi bilo v Sloveniji lažje kot tu. Zagotovo bi bila še enkrat zdravnica, ne vem pa, če bi zapustila domače morje. Ne vem. Verjetno ne.«
