Svetnik, zapisan v izročilih
Katoliška cerkev pozna najmanj tri svetnike z imenom Valentin: mučenika, katerega god obhajamo 14. februarja, Valentin iz Viterba (3. november) in Valentin iz Retije (7. januar). Poleg njih je znana tudi sveta Valentina, devica mučenica iz Palestine, katere god je 25. julija.
Vsi so živeli približno v istem obdobju in vsi so bili duhovniki. Čeprav se izročila o njihovem življenju razlikujejo, jim je skupen opis: empatični, pogumni in – vsaj po legendah – izrazito romantični.
Mučenik ob Via Flaminia
O življenju svetega Valentina mučenca je znanega razmeroma malo. Večina virov se strinja, da je bil mučen in pokopan ob rimski cesti Via Flaminia, severno od Rima. Nad njegovim grobom je dal papež Julij I. zgraditi baziliko.
Leta 1969 je bil Valentin zaradi pomanjkanja zanesljivih zgodovinskih virov umaknjen iz splošnega rimskega koledarja, vendar ga Cerkev še vedno priznava kot svetnika in ga 14. februarja omenja v Rimskem martirologiju. Okoli njegove osebnosti so se skozi stoletja spletle številne legende, katerih zgodovinska verodostojnost ostaja vprašljiva.
Prepoved porok in skrivne poroke
Najbolj znana legenda o valentinovem izvira iz časa rimskega cesarja Klavdij II., ki je svojim vojakom prepovedal poroke in zaroke. Menil je namreč, da neporočeni možje pogumneje odhajajo v bitke, saj jih doma ne čakajo družine.
Duhovnik Valentin se je cesarski prepovedi uprl in na skrivaj poročal zaljubljene pare. Ko so ga oblasti razkrile, so ga zaprle in 14. februarja leta 269 usmrtile. Prav ta zgodba je močno prispevala k njegovi podobi zaščitnika zaljubljenih.
Ptičje poroke in angleški kralj
Nekateri zgodovinarji pa menijo, da je nastanek valentinovega kot praznika ljubezni treba iskati v Veliki Britaniji. Tam ljubezni niso povezovali s krščanskimi legendami, temveč z naravo – s tako imenovanimi »ptičjimi porokami«. Veljalo je prepričanje, da se prav 14. februarja ptice začnejo pariti, kar je simboliziralo prebujanje narave in ljubezni.
Običaj se je razširil po Evropi, znano pa je tudi, da je angleški kralj Henrik VIII. (1491–1547) valentinovo razglasil za uradni praznik. Ironično je, da je imel kar šest žena, po zavrnitvi razveljavitve zakona s strani papeža Klemen VII. pa je prekinil vezi s Katoliško cerkvijo in ustanovil anglikansko cerkev.
Ljubezenska vena iz starega Egipta
Svojo vlogo v simboliki ljubezni so imeli tudi stari Egipčani. Verjeli so, da skozi četrti prst leve roke poteka »vena amoris«, ljubezenska vena, ki vodi naravnost v srce. Od tod izhaja navada, da se poročni prstan nosi prav na tem prstu.
Zavetni cerkvici v Istri
V Poreški in Puljski škofiji sta dve cerkvi, posvečeni svetemu Valentinu mučencu – v Kanfanar in Krnica.
Cerkvico v Kanfanarju je sredi 18. stoletja dal zgraditi Bartolomeus Francaz v zahvalo za prejeto milost. Na oltarju je upodobljena Marija z Detetom, pod njo sveti Valentin in sveta Apolonija, ob strani pa lesen kip svetega Nikolaja.
Tudi cerkvica svetega Valentina v Krnici, zgrajena v 18. stoletju je dala postaviti družina Mandušić. Gre za enoprostorni objekt s preslico, marmornim oltarjem in oltarno sliko s svetniškimi podobami.
Sveti Valentin je tudi sozavetnik župnije svetega Silvestra v Kanfanarju ter župnije svetih Kozme in Damijana v Kaštelirju, kjer ob njegovem godu pripravijo procesijo z nošenjem svetnikovega kipa.
Za konec velja omeniti še, da v Istri obstaja tudi naselje z imenom Sveti Valentin, ki leži v občini Grožnjan, med Šterno in Oprtaljem – še en dokaz, kako globoko je valentinovo zakoreninjeno v lokalni in evropski dediščini.
