Kot je na novinarski konferenci povedal predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada Jožef Muhovič, pesnica Cunta prejme nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo, dramska igralka Zupančič za vloge v zadnjih treh gledaliških sezonah in mezzosopranistka Drašček za delovanje na glasbenem področju v zadnjih treh letih.
Stripar Horjak prejme nagrado Prešernovega sklada za ustvarjalno delovanje na področju stripa v zadnjih treh letih, scenaristka in režiserka Kern za režijo igranega celovečernega filma Moja Vesna in grafični oblikovalec Košir za dela na področju grafičnega oblikovanja v zadnjih treh letih.
Prešernovo nagrado za življenjsko delo, najvišje slovensko priznanje za izjemne dosežke na kulturno-umetniškem področju, prejmeta pesnica in prevajalka Vouk ter baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog Henrik Neubauer.
Vojk je s svojo minimalistično in elitno izpovedjo izoblikovala izviren in vpliven pesniški glas, ki nagovarja zadržano, vendar estetsko dovršeno, med drugim piše v utemeljitvi. Neubauer je pa je Prešernovo nagrado prejel med drugim zaradi številnih zaslug in prizadevanj na številnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino ter okrepila ugled slovenske države v mednarodnem prostoru.
Kot še piše v utemeljitvi, pisanje Vouk označujeta težnja h kultiviranju jezika in želja po osmišljanju sveta. Pesnica se odloča za izbran privzdignjen izraz, s katerim upesnjuje klasične estetske vzorce in dosega dovršeno oblikovno strukturiranost, urejeno geometrijo verzov, metruma in rime. Temeljna značilnost njene izpovedi je miselna gibkost, s katero najmanjše drobce sveta ali na rob potisnjene delce sebe povezuje z neskončnostjo vesolja, so še zapisali v utemeljitvi in dodali, da intimna doživetja, osebno izkušnjo in čustvene odzive opisuje celovito in išče v njih pridih univerzalnosti.
“V iskanju zaokroženih pomenov trči ob tesnobo, muko, bolečino in nemoč. Celostni položaji niso varna zatočišča, temveč so tudi sami izpostavljeni sesutju in razgradnji. (….) Pesnico spremlja slutnja, da ostajajo prave resnice izven uveljavljene jezikovne izraznosti,” je še zapisano v utemeljitvi.
Jedro Neubauerjeve ustvarjalnosti pa, kot piše v utemeljitvi, predstavlja kreacija koreografij in priprava opernih režij. Vse do danes se je podpisal pod več kot 80 samostojnih baletnih koreografij na glasbena dela slovenskih skladateljev. Poleg 34 opernih režij, med katerimi izstopajo naslovi tako iz klasičnega kakor tudi sodobnega repertoarja, je pripravil tudi 15 režij dramskih iger v francoskem jeziku. Za več svojih koreografij in režij je prejel prve nagrade na ljubljanskih baletnih in opernih bienalih. Je tudi pomemben publicist in mednarodno priznan ekspert s področja opere, baleta in plesne umetnosti nasploh. Objavil je več kot 30 knjižnih izdaj in več kot 500 člankov. Za svoje delo je prejel več vidnejših priznanj in nagrad, med drugim zlati red za zasluge leta 2009.
Kot velik poznavalec operne literature in humanistično orientiran intelektualec je dal pomemben prispevek tudi k slovenski operni prevodni praksi, saj je prevedel več libretov iz glasbenogledaliških del Mozarta, Straussa mlajšega, Donizettija, Paškeviča in Rossinija, med drugim še piše v utemeljitvi.
Neubauer se je z baletom pričel profesionalno ukvarjati leta 1944, ko je v Ljubljani obiskoval baletno šolo Maksa Kirbosa. Sprva kot član baletnega zbora, nato pa kot solist je med letoma 1946 in 1957 nastopal v ljubljanski operni hiši. Leta 1953 je končal študij medicine, istega leta pa je diplomiral tudi na Srednji baletni šoli v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na koreografskem oddelku moskovskega GITIS-a (Ruski inštitut za gledališke umetnosti), v Leningradu in nato še v ZDA, kjer je pridobil diplomo predavatelja labanotacije (Labanove kinetografije). Leta 1952 je začel koreografirati dramske, operne in nato še samostojne baletne predstave. Med letoma 1960 in 1972 je prevzel vodenje ljubljanskega Baleta, od 1972 do 1982 pa je bil direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana. Leta 1984 je za dve leti prevzel vodenje mariborske Opere. Od leta 1989 pa vse do leta 2002 je predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo in tako rekoč ustanovil dodiplomski študijski program Operna šola. Kot plesalec in koreograf je sodeloval pri izvedbi večine najpomembnejših klasičnih in modernih baletov.
