Ste kdaj prešteli, koliko ljudi ste oponašali?
Nisem, vem pa, da več kot sto.
Kako ste se odločili?
Začelo se je leta 2007 z imitacijami v oddaji Hri-bar. Bil sem Sašev občudovalec in želel sem si, da bi lahko v tej oddaji, kjer tovrstnih imitacij še ni bilo, posnemam pevce, saj sem od nekdaj pel, spreminjal glas, oponašal različne pevce. Po spletu okoliščin so me Sašu Hribarju priporočili. Najprej sem prišel na Radio GA-GA. Sašo me je vprašal, koga znam imitirati, naštel sem nekaj imen, prepričan, da bomo malo povadili, a medtem se je oddaja že začela in takoj me je vključil v eter. Moja prva imitacija je bil Rok Kosmač. Uredniku televizijske oddaje Bojanu Kranjcu sem povedal, da me zanima tudi televizijska oddaja. Dali so mi povsem proste roke pri izbiri likov in pisanju besedil, meni, 22-letniku! Bil sem presenečen in presrečen. Nabral sem deset likov za deset oddaj. To je bil zame najboljši možen vstop v televizijski svet. Čutil sem metuljčke v želodcu, ko sem bil v studiu, na vse sem gledal z velikimi očmi, uresničile so se mi sanje in užival sem, a hkrati videl, koliko dela s triminutno točko. Ko sem kasneje vodil tedenske oddaje, je ta prvotna ljubezen in navdušenost … splahnela, kot se večinoma zgodi z ljubeznimi.
Ja. Ne spomnim se več, kdaj se je zgodilo, ker se je toliko vsega dogajalo. Imitacije so bile tisto, kar sem rad počel, vse ostalo je bilo, bolj kot ne, nujno zlo.
Med redkimi ste, ki imajo izkušnje s TVS, POP TV, Planet TV in TV3.
O, jebela, res.
Lahko primerjate delo na tako različnih televizijah?
TV Slo še vedno dojemam kot dom, vedno znova se vračam tja, vse ostalo so bili bolj ali manj izleti v želji, da bi naredil neko svojo oddajo, ki bi bila drugačna … Bil sem zelo ambiciozen, hotel sem ustvariti nekaj novega, zato sem šel na TV3. Izkušnja pa je bila, žal, zelo slaba.
Zakaj?
Snemali smo v Beogradu in studio je bil izjemen, to pa je bilo tudi vse. Pogoji so bili katastrofalni.
Prideš na vajo za kamermane, pa ni kamermanov, prideš na tonsko vajo, pa ni tonskih mojstrov, prideš pred publiko, ki čaka že tri ure, pa te najprej vprašajo, kdaj bo kaj jesti in piti, ti pa bi jih moral zabavati. Sestradane in žejne. Ko na to opozoriš, ne vem kolikokrat, in se nič ne spremeni, začneš izgubljati vero in zaupanje v sodelujoče. Bil sem na robu živčnega zloma. Ves svoj prosti čas sem vložil v to, da bi ustvaril nekaj posebnega, potem pa prideš tja …
Ste prekinili sodelovanje?
Naredili smo eno sezono, enostavno ni šlo več. Z Mojco sva imela leto starega otroka, jaz pa sem hodil naokoli kot zombi. Ko vidiš, da nisi sposoben ničesar drugega, kot ležati, ker si na robu izgorelosti, veš, da to nima nikakršnega smisla več. Kot sem rekel, ljubezen do TV je plahnela, a se je vsakokrat, ko sem se vrnil na TVS, ta prvotna strast prebudila.
Zelo veliko gledaliških igralcev gre na televizijo. Je želja po delu na TV pogojena z drugim načinom dela, drugo publiko, drugačnimi odzivi, popularnostjo, plačilom?
Ne vem. V najstniških letih sem se zgledoval po Juriju Zrncu. Na šolskih prireditvah, pri katerih sem sodeloval, sem imel vedno proste roke glede zabavnega vodenja. To, kar je Zrnec naredil na tistih Viktorjih, je bila zame potrditev, aha, vidiš, da se da. To je to! Rad sem gledal tudi ameriške šove, najraje improvizatorsko oddajo Whose line is it anyway. Sam se sicer nisem nikoli počutil doma v improvizaciji, raje vse naštudiram in se, ko pride pravi trenutek, prepustim trenutku. Prva izkušnja na radiu GA-GA, kjer so nastopali sami mojstri improvizacije, je bila sicer ta, da sem splaval, nisem pa v teh vodah ostal, ker si nisem niti želel, da bi se v tem uril. Ker sem študiral na AGRFT, sem si predvsem želel igrati v Drami.
No, v tej ameriški oddaji, ki sem jo omenil, je bil tudi izjemen improvizator, igralec, ki je neverjetno dobro oponašal pevce in to me je prevzelo. Ker sem tudi sam kar naprej nekaj pel in posnemal, sem se v tem našel. Z Zrncem sta mi bila v navdih in predvsem zato sem mi je zdelo nekako samoumevno, da grem po igralski poti.
Jurija Zrneca ste potem srečali v Drami?
Ja, bila sva v sosednjih garderobah, v Drami sva potem preživela kar veliko časa in bil mi je v veliko oporo, ko se je moje delovanje na televiziji začelo nevarno obračati v izgorelost.
Se je vaša predstava o njem skladala z Jurijem Zrncem, ki ste ga srečali in z njim prijateljevali?
Ja, Jurij je po naravi komik, človek, ki se kar naprej nekaj heca. Jaz pa po naravi nisem zabavljač. To sem si vsekakor želel postati, a to nisem jaz, zame je bolj naraven glasbeni izraz. Skozi leta sem ga nevede uporabljal pri imitacijah. Vedno bolj sem ga začel ozaveščati, dokončno pa mi je to postalo jasno po najini skupni točki v predstavi Kralj Ubu. To je bil 15-minutni premor v predstavi. Z Jurijem sva imela proste roke. On je igral na kitaro, jaz pa sem pel. Takrat mi je postalo jasno, kako zelo osvobojenega se počutim, ko pojem pred publiko.
Točko sva z Zrncem končala z With or without you, skupine U2. Le da sem besedilo spremenil v You can live with or without me. Vse to je bil na nek način povod, da sem lahko leto in pol kasneje dal tudi odpoved. Če primerjam delo na televiziji z delom v Drami, je tako, kot bi živel dvojno življenje. Na televiziji sem bil v središču ustvarjalnega viharja, v Drami pa skrit nekje v kotu, brez prave priložnosti oziroma so bile te preredko razporejene, da bi se počutil izpolnjenenega. Sočasno me je k pevskemu sodelovanju povabil Big Band RTV Slovenija, kjer se je še bolj potrdilo to, kar sem vedno bolj čutil. Potem me je k sodelovanju povabil še kitarist Igor Leonardi. V Jazz Clubu Ljubljanski grad smo z manjšo različico benda naredili program, ki je bil protiutež Big Bandu in se poimenovali Small Band.
Zdaj igramo skupaj že šesto leto in nabralo se je veliko koncertov od Gallusove dvorane Cankarjevega doma do Dubaia. Septembra se po vsem tem času vračamo na Ljubljanski grad, s čimer bom zaokrožil to poglavje svoje glasbene poti. Zelo pa se že veselim novega poglavja.
V gledališču ni prostora za improvizacijo v besedilu. Se je treba držati napisanega?
Odvisno. Pri komedijah je tega prostora več. S Tadejem Tošem sva v SiTi Teatru sedem let igrala predstavo TakSi. Na odru sva bila sama in videl sem, kako se lahko predstava od prve do 180. ponovitve spremeni. Z igralcem, kot je on, predstava raste, ker da prostor improvizaciji, publika se odzove, tudi ti, se priučiš. Predstava, ki jo zdaj igramo v Siti teatru, Kar želiš, to dobiš, v kateri se nama je pridružila še Lea Cok, izjemna igralka, se spreminja, razvija prav zato, ker smo bili od prvega trenutka pripravljeni improvizirati in se premakniti. Včasih kaj uspe bolj, včasih manj, a po odzivu publike veš, kaj lahko obdržiš in česa ne. Predstava je zdaj tako precej drugačna, kot je bila na premieri, ko smo bili bolj zategnjeni in smo se samo trudili, da bi povedali besedilo.
Taki ljudje niste za institucije.
Nisem improvizator, ko pa pride navdih, ga pograbim in grem. Ko ti Tadej Toš vrže kost, …
jo obglodaš
in ko nekaj rečeš, veš, da ti bo odgovoril. To je izjemen občutek, ki ga imajo radi tudi gledalci. Sploh, če se kdaj še igralci na odru ne morejo vzdržati smeha (smeh).
Je kodirano igranje v Drami, kjer je vnaprej jasno, kakšne so vloge, kakšni značaji, zaplet, breme za igralca?
Ne, drugače je. Recimo, zelo sem užival tudi v igranju tragedije, v predstavi Tugomer, ki jo je režiral Diego de Brea. To je bila pravzaprav ena mojih ljubših vlog in predstav, ker se je, vsaj pri meni, zgodila neka čarovnija v dojemanju igralskega poklica, v ponotranjanju čustev, do takrat sem bil morda pri vsem preveč z glavo. A ko prideš do točke, ko lahko glavo odmisliš in samo si in preprosto sevaš energijo lika, čustva, potem se začne lepota igralskega poklica.
Sprejeli ste odločitev in odšli.
Prišel sem do točke, ko sem se vprašal, ali je smiselno nadaljevati po tej poti ali prestopiti na svojo in poskušati rasti v svojem izrazu, ki je še kaj več kot samo igra. V določenem trenutku je tudi moje telo reklo, da je dovolj. Nek večer sem bral sinu pravljico in nenadoma sem izgubil polovico vidnega polja. Naslednji dan sem šel k zdravniku preverit, kaj se dogaja, in povedali so, da je to predmigrensko stanje povsem običajno, ker imamo to najbrž v družini. Ker tega nismo nikoli imeli v družini, sem pomislil, da to mogoče vseeno ni najbolj običajno. Ker se je zgodilo ravno med projektom v Drami, ki me je izžemal, sem točke povezal in predvidel, da bi me ta pot lahko vodila v bolezen. Dal sem odpoved in tisto predmigrensko stanje se ni ponovilo nikoli več.
Šli ste samostojno pot in zanimivo je, da ste med redkimi, ki se nad svojim statusom prekarca ne pritožuje. Ste pa zvezda …
No ja, biti zvezda v Sloveniji …
Ja, ste!
No, finančno je stanje prekarcev izjemno slabo, vem pa tudi, da bi težko preživljal petčlansko družino, če bi ostal v Drami. Ko pa institucija ni več odločala o mojem času in mi ni bilo treba vsakič prositi za pisno dovoljenje za delo na različnih projektih (ki se ne sme tepsti z urniki vaj in predstav), ko sem se otresel tega pritiska in lažje zadihal, je prišlo več projektov, ki so me zanimali, več prostega časa, več dela in ja, tudi več denarja. Res pa je, da sem več let trdo delal, se odrekal, da sem lahko prišel do te točke in vem, da si česa takega ne bi mogel privoščiti vsak. Tudi mene je bilo na začetku strah, a zaupal sem svojemo notranjemu občutku in šel na svoje.
Vas ne mika film?
Ja, mogoče me pa res ne mika, za razliko od Mojce, ki je zaljubljena vanj. Enostavno me ne vznemirja toliko, da bi po tem hrepenel. Ali pa mogoče niso prišle prave ponudbe? Morda me odbija tudi to, da velikokrat rečejo, tole je sicer scenarij, a če ti ni najbolj všeč, ne skrbi, saj bomo na njem še veliko delali na vajah. Kako, prosim? Scenarij je osnova. Če ni scenarija, ni ničesar. To je miselnost, ki me je zmotila pri projektih, na katere so me povabili, a se mi zdi, da se to zadnja leta popravlja. Scenarij mora biti prioriteta.
Tudi sicer je snemanje televizijskih serij in filmov duhamorno delo. Moja zadnja izkušnja s televizijo je bila: šest ur na setu za dva triminutna prizora, vmes te vsi jezijo. Kako se lahko osredotočiš na to, da boš povedal tri zelo pomembne stavke natančno v tistem času, ko kamera teče?
No, moja izkušnja s snemanjem spotov je ravno obratna. Ker spotov, kot so bili tisti o Putinu, Trumpu in Merklovi, ni financiral nihče, sem bil sam svoj producent in se na koncu ukvarjal z vsem drugim, razen s tistim, zaradi česar sem sploh naredil pesmi. Rad bi se v miru osredotočil samo na svojo izvedbo, a bilo je preveč vsega drugega kot nabiranje sredstev, izbiranje ekipe, plačevanja računov … Tudi zaradi vsega tega sem ta svoj projekt ustavil.
Kateri je bil vaš zadnji spot?
Himna Dončiću, kjer sem oponašal Dončića, a bil bolj podoben Dragiću decembra 2019 (smeh).
Pet let nobenega?!
Odštejmo dve leti zaradi kovida, samo takrat sem pomislil, da bi bilo morda bolje ostati v Drami. Čeprav nisi delal, ker pač nisi mogel, si dobival plačo. Vsi igralci na svobodi pa smo imeli popoln izpad prihodkov.
Zame sta vaša najboljša spota Putin in Trump (no, ta bo spet aktualen). V nekem intervjuju ste dejali, da ste Putina študirali leto in pol?!
Leto in pol je bilo od prve ideje do uresničitve. Ideja Putin, Putout se je rodila nekega dne, ko sem svojega sina, takrat dojenčka, peljal v vozičku po kampu, da bi malo zadremal. Z leti sem ugotovil, da najlažje pridem do ustvarjalnih prebliskov med gibanjem, ne ko sem stacioniran pred računalnikom in čakam, da kaj pade z neba. Tako je bilo tudi s Putin, Putout. Vedel sem, da bi rad naredil serijo spotov, pesmi, kjer bi oponašal znane ljudi. Takrat sem razmišljal še o Obami, pa pop zvezdnikih, kot je Justin Timberlake na primer. Prebral sem vse mogoče, kar sem na internetu našel o Putinu, pogledal vse YouTube posnetke, kjer se je pojavil, si izpisoval zanimive stvari in na koncu vse skupaj strnil v triminutno pesem. Po pogovoru z Mojco in njenimi intuitivnimi prebliski sem poklical glasbenega producenta, režiserja, toda problem so bila sredstva. Kako priti do potrebnega denarja, koliko bo to stalo? Potencialnim sponzorjem se je ideja sicer zdela zanimiva, ampak nihče ne bi dal denarja za nekaj, za kar se ne ve, kako bi se na to odzvala Rusija (smeh). Na koncu sem se odločil, da bom pač vložil svoj denar. Tudi Mojca je pristala na izposojo denarja iz družinskih prihrankov. Vzel sem torej določen znesek, ki bi moral zadostovati za spot, a se je ta na koncu, čeprav se je velik del ekipe honorarju odpovedal, zaradi vseh dodatnih stroškov, podvojil.
Ko te udari po lastnem žepu, se še največ naučiš in lahko rečem, da sem se glede produkcije ogromno naučil (smeh) in sem popolnoma pomirjen, ker vem, da bi me, če tega ne bi naredil, ideja o spotu preganjala še leta.
Čutil sem, da jo moram udejanjiti, pa naj stane kolikor hoče. In tudi je. (smeh) Nadaljeval sem s Trumpom, čeprav smo bili takrat vsi prepričani, da ne bo predsednik. Torej sem hitel narediti spot, dokler je še v igri. Uspeh spota se meri v številu ogledov. Putin jih je imel v enem dnevu več kot milijon in takoj so me poiskali iz BBCja, Reutersa, imel sem številne intervjuje, tega res nisem pričakoval. Še manj pa sem pričakoval številne komentarje v cirilici pod objavo spota. Ko sem jih dal v prevajalnik, sem ugotovil, da se pod spotom Ukrajinci in Rusi že gredo vojno. Že takrat. Tega si nikakor nisem želel.
Želel pa sem izkoristiti ta velik val pozornosti in spot o Trumpu objavil z velikimi pričakovanji, da bo ogledov toliko ali pa še več kot pri Putinu, a sem se motil. Tudi objavil sem ga na najbolj neprimeren dan, ko je bil razglašen za republikanskega kandidata. Na ta dan so namreč vse največje ameriške televizije predvajale svoje komične prispevke, tako da je moj spot v Ameriki ostal popolnoma neopažen.
Američani imajo drugačen smisel za humor.
Zagotovo je drugače, če na nekaj gledaš od daleč. Spot torej ni dosegel pričakovane gledanosti, Mojci pa so ravno takrat postavili težko diagnozo. Zgodba, ki ima, na srečo, srečen konec. Oba sva bila najprej pretresena, sam sem se močno zavedal, da moram finančno poskrbeti zanjo in za družino, da moram zaslužiti dovolj, da ji bom lahko nudil kakršnokoli zdravljenje bi potrebovala. Vse sem stavil na tisti spot o Trumpu. Ker mi ta ni prinesel želenega koraka naprej, sem zapadel v duševno stisko. Enostavno nisem več videl smisla v ničemer. Mojca se bori s svojo boleznijo, jaz pa ji ne morem pomagati. Neuspeh spota sem enačil s svojim neuspehom.
Koliko ogledov je imel Putin in koliko Trump?
Putin je imel zelo hitro deset milijonov, Trump pa pol manj, kar je sicer čisto v redu. Ni pa to, kar sem pričakoval. Z leti sem se sicer naučil, da ni treba, da se vse zgodi takoj, ko mislim, da bi se moralo. Predvsem se zdaj zavedam, da nisem bil niti pripravljen na vse, kar bi se lahko zgodilo, če bi bil spot res tako uspešen, kot sem si želel.
So spoti Putin, Trump, Merklova, Batovškova tudi vaše politično prepričanje?
Na to nisem nikoli gledal kot na politično prepričanje, opazoval sem, kaj se dogaja po svetu in poskusil izluščiti bistvo. Nisem človek zabavljač, nisem niti politični človek. Preprosto užival sem v imitacijah in v ustvarjalnem procesu izdelave spota, ki zaobjame to, kar nekdo je. Pri Putinu so me na primer inspirirali dogodki na Krimu in po osmih letih se je izkazalo, da je ta pesem kar nekoliko preroška. Zanimal me je torej občutek osebe in časa, v katerem ta živi.
Je podobno tudi, ko imitirate glasbenike?
Je, spet smo pri občutku. Energijo tega človeka nekako poskušam spustiti skozi sebe kot igralec.
Kakšni so bili odzivi na vaša spote tistih, ki jih osebno poznate in jih srečujete?
Odzivi so bili zelo pozitivni. Razen enega, ki ga ne bom imenoval. Jan Plestenjak me je ustavil in mi čestital, tudi Tomi Meglič, Siddharta. Potem, ko sem ga imitiral, me je doletela ta čast, da sem skupaj s Siddharto v vlogi Tomija skupaj s Tomijem nastopil v oddaji As ti tud not padu? Takrat sem na snemanju prvič stisnil roko tudi svojemu vzorniku Juriju Zrnecu. (smeh)
In si je potem dolgo niste umili?
Vse do danes (prešeren smeh).
Kaj ste delali zadnji dve leti?
V zadnjih letih sem se posvetil sebi kot glasbenemu ustvarjalcu, veliko preživel v glasbenem programu Ableton in preprosto eksperimentiral. Prijavil sem se tudi na londonsko spletno akademijo pisanja pesmi in se udeležil ena na ena klicev z mentorji, svetovno priznanimi pisci glasbe in besedil, tako iskal in tudi našel svoj slog. Ponavadi sem težko koga spustil v svoj ustvarjalni proces, a naučil sem se, kako ne samo ždeti v svoji jami, ampak kdaj tudi zapustiti cono udobja in si dovolilti ustvarjati z drugimi.
Zame je bila najbolj neprecenljiva izkušnja preteklega leta enotedenski kamp pisanja pesmi v Malagi, kjer so nas vsak dan zjutraj razdelili v naključne skupine po tri, čez dan smo pisali pesem, zvečer pa smo jo morali izvesti v živo pred mentorji.
Tako sem se v enem letu ogromno naučil in napisal kar precej materiala. Izluščil sem deset pesmi, ki bodo našle dom na mojem prvem albumu. Konec avgusta ga grem dokončat v London in zelo se že veselim izzida. Album se bo med drugim dotikal tudi občutkov, ki sva jih z Mojco doživljala po njeni diagnozi.
Cenim glasbo, ki ni samo zabava, je še nekaj več.
Projekt doma?
To bo koncert Ni, da ni 16. avgusta v Hangar baru v Izoli. Neke vrste glasbeni stand up z imitacijami, ki se prelijejo v resnejše komade, ko svoj glas osvobodim in zapojem kot jaz.
