Več kot štiri leta je potekalo načrtovanje in gradnja, s premorom med pandemijo. S 1. marcem je bilo pokopališče tudi uradno odprto.
Leon Magdalenc je v kolumni v prejšnji številki zapisal: “Ko bo konec sveta, si želim, da bi bil pokopan na ankaranskem pokopališču.”
Pokopališče je primer res dobrega prepleta krajinskoarhitekturnega in arhitekturnega snovanja, ki bo narekovalo vse naslednje. O projektu smo se pogovarjali z Ano Kučan, Studio AKKA, in Urošem Rustjo, VOID arhitektura.
Starejša generacija arhitektov mi je pripovedovala, da si vsi želijo v življenju dva projekta: pokopališče in cerkev. Tudi mlajša? Zakaj ravno ta dva projekta?
Ana: Zagotovo je pokopališče zelo pomembna simbolna prostorska struktura, s katero so povezana mnoga vprašanja o prehajanju s tega na oni svet, o obredih poslavljanja, o intimi žalovanja, spominjanju in kontemplaciji. To je naloga, kjer lahko poleg tega, da izpolniš vrsto utilitarnih zahtev, res nekaj izpoveš. To je prednost takega projekta. So prostori posebne oblike družbenega življenja ter čustvenih in metafizičnih izkušenj. Ko so razpisali javni natečaj za povsem novo pokopališče v Ankaranu, je bilo takoj jasno, da se ga bomo lotili.
Ankaran je kot nova občina vztrajal, da ima svoje pokopališče od vsega začetka. Prostor, kjer je pokopališče danes, je bil namenjen komercialni dejavnosti. Tudi občani so bili za tako rešitev.
Ana: Pokopališče je tako kot šola, zdravstveni dom, osnovna infrastruktura neke skupnosti, je pomemben prostor, na katerega se veže identiteta kraja.
Uroš: Razvoj vsakega kraja ni samo zagotavljanje določenih funkcij, je tudi omogočanje skladnega razvoja, tako v odnosu do prostora kot tudi do vseh prebivalcev. Urbani razvoj v Ankaranu je bil dobro zastavljen, to si upam reči. Ohranil je zeleni obalni pas kot odprto zeleno površino, namenjeno rekreaciji, turizmu in stiku z morjem. Zeleni obalni pas prečijo javne vsebine, ki potekajo od obale vse do središča kraja, sklenjenega mediteranskega trga, z manjšimi atriji na robovih. Tudi to, kam je umeščena nova cerkev, sledi tej logiki. Ne kar tja, kjer je ostal prazen prostor. Odločili so se, da jo zgradijo na grebenu, na izpostavljeni točki nad krajem. Cerkev, ki jo je arhitekt Ivan Bregant sprojektiral v začetku osemdesetih, je dobra arhitektura. Temelji na izhodiščih drugega vatikanskega koncila, saj ima centralno zasnovo, pri kateri so verniki bližje obredu in drug drugemu. Vse to kaže, da je v Ankaranu obstajala težnja po nekem skladnem in sodobnem prostorskemu razvoju in temu sledi pokopališče. Da bo pokopališče v sklopu ureditve prostora za cerkvijo, je bilo mišljeno že od vsega začetka in tako je tudi prav, saj je prostor namenjen pokopališču tam, kjer kraj prehaja v naravo, kjer se pot iz oljčnikov povzpne v gozd, tukaj se začne Slovenska planinska transverzala, krožna Beblerjeva pot in še kup drugih slikovitih sprehajalnih poti. Da ne govorim o horizontu, na katerega se iz teh poti odpirajo pogledi, zato je ta prostor izjemen. Lokalna skupnost se je zanj zavzela, se trudila …
Ana: Se uprla, ko so ji ta prostor hoteli vzeti.
Uroš: Vse to, kar je bilo zastavljeno v preteklosti, vse to, kar sem omenil, so Ankarančanke in Ankarančani branili in ubranili.
Kaj vas je prepričalo, da ste se odločili sodelovati na natečaju za arhitekturno rešitev pokopališča, saj so javni natečaji za javne prostore lahko nepredvidljivi? Odvisni so od tega, kdo sedi v žiriji, ki odloča, kakšni so razpisni pogoji. Ve se, da bo konkurenca huda, na omenjeni natečaj je prispelo 14 projektov.
Uroš: Natečaj je bil razpisan 2019 in takrat smo ravno delali projekt, ki je bil zelo vpet v krajino, to je bila prenova ženskega zapora v ižanskem gradu na Pungartu nad Igom. Tesno smo sodelovali s Studiom AKKA. Ko smo videli natečaj za pokopališče, smo skupaj začeli snovati nekaj, kar bi bilo drugačno od pričakovanega, drugačno od pokopališča kot obzidanega zaprtega monumentalnega prostora. Morda tudi pod vtisom prvega projekta, kjer smo to odprtost iskali v kontekstu zapora, smo si zamislili pokopališče kot odprt, prehoden, skratka javen prostor.
Ana: Natečaj za novo pokopališče je bila priložnost, da preizkusimo sami sebe. Program je bil zahteven, omejitve lokacije so bile strmina, fliš, ki je zdrsljiv, meje območja obdelave, obenem pa je ponujala prekrasen razgled. K sodelovanju smo povabili arhitekte in skupaj z njimi nadgradili in razvili osnovno zamisel, kako organizirati prostor na strmini … Vsekakor smo želeli zasnovati pokopališče, ki bo preseglo že znano.
Kaj je bila osnovna ideja, ko ste se začeli ukvarjati s projektom? Na čem je temeljil koncept?
Uroš: Pot. Ker pot ni črta, ki povezuje točko A in B, pač pa gre za niz prostorskih sekvenc. Gre za proces prehajanja preko različnih sekvenc, različnih ambientov, za dramaturgijo, ki pa nima samo določenih prostorskih kvalitet, ampak v tem konkretnem primeru tudi določeno funkcijo. Pot te popelje skozi proces žalovanja, poslavljanja in spominjanja. Smrt, obred, slovo, spominjanje… to niso dogodki, ampak so procesi. Trajajo. Imajo časovno dimenzijo, ki ji sledi prostorska dimenzija, in to je pot.
Ana: Drugi element je bil zid. Nekaj, kar pomeni mejo med enim in drugim svetom, in je povezano s prehajanjem, prehodom, prestopom. Zid je tudi tradicija pokopališč. Pot, terase, zid, vse to se je v procesu snovanja izoblikovalo v poslovilni objekt in štiri z zidom obdana grobna polja na terasah, ki jih pot povezuje v celoto, obenem pa jih vpenja tudi v javno mrežo poti in steza. Pokopališče tako ni na robu življenja, ker se življenje kraja pretaka skozenj, obenem pa ostaja simbolni prostor.
Uroš: Na začetku smo razmišljali tudi o povezavi s prostorom okoli cerkve, torej o prvi terasi, na kateri je cerkveni predprostor. Odkrito moram povedati, da na žalost župnija ni bila pripravljena na sodelovanje in na prostorsko povezavo s pokopališčem, kar je velika škoda. Prav ona bi si morala te povezave najbolj želeti, saj bi s tem največ pridobil prav prostor okrog cerkve, ki je zdaj ena velika zmešnjava. Bregantov projekt ureditve okolice cerkve ni bil dokončan oziroma je bil dokončan stihijsko. Danes je to velika betonska površina, igrišče brez dreves, brez sence, čeprav je to prostor, ki ga uporabljajo otroci, vaščani, torej gre vseeno za javni prostor. Da je bila župnija tako proti povezovanju, nas je razočaralo in razžalostilo.
Ana: Natečaj je predvidel dopolnjevanje dveh prostorov cerkvenega in laičnega občestva. Tako smo se projekta tudi lotili, med projektiranjem pa je žal prišlo do razhoda in pokopališče smo morali pomakniti višje v hrib, kar je otežilo gradnjo.
Kako bi v nekaj besedah opisali pokopališče nekomu, ki ga ne more videti?
Uroš: Arhitektura presega samo vizualno. Tukaj je Sredozemlje z vsemi svojimi zvoki, vonjavami, vetričem, toploto in senco, zvoki borovcev v gozdu, popolnoma drug zvok v poslovilnem prostoru s svojim odmevom…
Ana: Žuborenje vode.
Uroš: Te prostorske izkušnje, ki aktivirajo in nagovarjajo poleg vida še druge čute, so del dramaturgije.
Ana: Pot, o kateri sva govorila, človeka vodi, najprej se dvigneš, vstopiš v objekt, stopiš skozenj, premikanje telesa, občutenje težnosti, stopanje iz vročine v senco, tudi tako je mogoče razumeti prostor.
Ali prostor, okolje narekuje uporabo materialov? Ne gradimo z uvoženimi, gradimo s tistimi, ki jih prostor narekuje/ponuja/pričakuje? Velja tudi za ozelenitve? Bi to moralo biti lastno vsaki arhitekturi?
Ana: Ja in ne. V tem primeru ja, tudi zaradi zanačaja tega objekta. Pri stanovanjski hiši bi bili najbrž pomembni drugi parametri. Tu je veliko določala že lokacija, njena strmina, njena razkopanost, degradacija, že trasirana, omejen prostor, v katerega je bilo treba vmestiti relativno veliko programa, zato je bila nujna uporaba betonskih opornih zidov. Drugo je vprašanje, kako pokopališče gradi identiteto kraja tudi z materialom, kako se vpenja v širši prostorski kontekst Sredozemlja in Krasa.
V natečajnih programih ni določena uporaba gradbenih materialov?
Ana: Ne, mi smo sprejeli te odločitve. Ko smo vedeli, kako bomo zasnovali pokopališče, se je skozi projektiranje izoblikovala tudi materialnost. Od začetka pa smo vedeli, česa nočemo. Nočemo banalnih pokopaliških elementov in obteženosti. Želeli smo doseči, da spregovori prostor, in arhitekti so sprojektirali sijajen žarni zid, ki sloni natančno na tem, kar ponuja Sredozemlje, na kamnu, na ostrih kontrastih med svetlobo in senco, med toplo in hladno stranjo, skozi katere se ravno tako kaže in izoblikuje identiteta.
Kako nastane tak projekt? Najprej se odločiš, kakšen ne bo in ga potem razvijaš?
Uroš: Ne, raziskuješ. To je avantura. Če bi že na začetku vedel, kakšen bo…
Ana: Bi bilo dolgočasno.
Uros: Bi si izbral kakšen drug poklic. Pomembna je senzibilnost, empatija do prostora. Prepoznati moraš stvari, ki jih skozi arhitekturo narediš vidne. Če v prostoru zaznaš kontrast med svetlobo in senco, na primer v gozdu, poskušaš ta odnos svetlobe in sence, ki je pomemben za Sredozemlje, materializirati v arhitekturi. Z različnimi materiali dosegaš različne teksture in strukture, različne odnose med svetlobo in senco, seveda odvisno tudi od finančnih in tehnoloških pogojev. Bistveno pa je prepoznati kakovost in potencial prostora. Pa ne gre samo za horizont, tega prepozna vsak. Tudi druge vidike prostora, ki niso tako očitni, a postanejo vidni s pomočjo arhitekture s tem, kar v prostoru postaviš.
Ozelenitev je v tem prostoru pomembna, Sredozemlje je vroče, potrebuje senco in hlad.
Ana: Ja, potrebuješ telesno ugodje, konec koncev so pokopališča prostori za žive.
Pokopališče leži na meji med naseljem in gozdom, že to nas je nagovarjalo, da ga vmestimo v gozd. Poleg tega, da z drevjem zagotavljamo senco, je pomembna njihova simbolna govorica. Drevesa so vertikale, prav postavljena stojijo za axis mundi, os sveta. Še posebej cipresa, temno, vedno zeleno, tanko stebrasto drevo, se je kot znak razširila po vsem Sredozemlju in se prenesla tudi drugam, pa čeprav jo v drugih podnebjih nadomeščajo druge vrste. Poleg tega imajo iglavci značilen vonj, zlasti poleti, v pripeki. Sonce aktivira eterična olja. Vse to je privedlo do navidez preproste odločitve, da bomo uporabili alepski bor, ker diši in ima široko krošnjo, s katero bomo zagotovili dovolj sence in bomo ciprese postavili samo na določenih točkah. Njihove temne vertikale bodo delovale, vendar ne bodo zakrivale pogleda na horizont, ki nam je bil izjemno pomemben, ker je to tisti element, ki v simbolnem smislu sprošča, tolaži, pomirja. Še posebej, če se pogled nanj odpira iz zavetja pod krošnjami.
Na način ozelenitve pa seveda vplivajo tudi pragmatični dejavniki: rastišče, raznorazna priporočila glede rabe rastlinskih vrst zaradi varstva narave in zdravja ljudi, želja po čim manj vzdrževanja in druge. Zelena pa so tudi grobna polja, omejili smo rabo kamna, za začetek bodo bolj travnata, sčasoma pa bodo vse prekrile borove iglice.
Uroš: Praviloma bi morali ohraniti obstoječa drevesa, ampak na prostoru, kjer smo načrtovali pokopališče, jih preprosto ni bilo, ker je bilo to opuščeno gradbišče.
Ana: Za gradnjo vil.
Uroš: Bilo je razrito, pusto, golo. Zdaj je tukaj 150 novih dreves, ki bodo z leti, ko bodo razvila krošnje, nudila občutek in senco gozda.
Ko nastaja tak projekt, so bistvene tri strani: naročnik, projektanti in izvajalci. Komentarji o tem, zakaj je občina prekinila pogodbo z izvajalcem in izbrala drugega, so zelo različni. Predvsem se je čas gradnje podaljšal vsaj za leto dni. Koliko vplivate vi, kot avtorji projekta, na to, kaj in kako delajo izvajalci?
Uroš: Izvajalca ne bi enačil s podjetjem. Podjetje je gospodarska družba, ki ima finančni interes. Dejanski izvajalci, torej zidarji, inštalaterji, obrtniki pa so druga zgodba in na tem gradbišču so dali vse od sebe. Arhitekt k sreči komunicira večinoma z njimi in ne s podjetjem.
K sreči!
Uroš: Primer: betonerji. To je bila skupina fantov z dvema starejšima mojstroma, ki so se dnevno vozili iz Ljubljane in nazaj. Samo pomislite, koliko ur so izgubili na cesti in kako malo so bili s svojimi družinami dve leti, ko so to delali. Ko se z njimi srečuješ tedensko, se spoznaš, komuniciraš in skupaj začneš ustvarjati. Na začetku ne vedo natančno, kaj delajo, počasi pa spoznajo tebe, projekt in vidijo, da delajo nekaj posebnega. Ko sčasoma dobijo afiniteto do projekta, se začnejo truditi. Tehnologija gradnje na tem objektu, torej pran in brušen beton, ni enostavna. To ni način gradnje, ki ga greš lahko nekam pogledat in rečeš, tako bi. Moraš ga izumiti. Videli so, da je tisto, kar delajo, nekaj posebnega, da se za to splača potruditi. In so se! Zgodbe izvajalca z naročnikom pa so zgodbe o ekonomskih in ne človeških odnosih. Tam se vedno začnejo problemi.
Ana: Na gradbiščih obstaja hierarhija, nadzor skrbi za kakovost in za to, da se dela po projektu. Če se stvari zapletejo in ponavadi se, svetuje pri iskanju poti iz zagate. To ni nič neobičajnega.
Uroš: Občina je zelo dobro peljala ta projekt, tako z bojem za lokacijo, urbanističnimi delavnicami, urbanističnim načrtom in prostorskim aktom, natečajem, projektiranjem in tudi tekom izvedbe. Gradbeni nadzor je opravljala izkušena ekipa, ki je pri marsikateri zadevi svetovala tudi nam.
Tudi komunikacijski vidik je bil zelo dober. Organizirane so bile predstavitve občanom, pogovori …
Ana: Ja, od vsega začetka. Občina je spoštovala odločitev natečajne komisije, se z njo poistovetila in projekt izpeljala. To je bil zadnji projekt občinske infrastrukture. Težave pa so gradnjo spremljale od vsega začetka, gradbena kriza zaradi kovida, povečana cena gradnje, zato zamik začetka za leto dni. Občina je vztrajala, ne mislim samo na vodstvo, temveč tudi na krajane. Zagotovo pa je g. Strmčnik prvi župan, ki nam je poslal zahvalno pismo za sodelovanje.
Uroš: Počasi se širi zavedanje, da javni objekt ni nekaj, kar zgradiš in daš v uporabo. Zrasti mora skupaj z javnostjo, ljudje ga morajo posvojiti in vzeti za svojega in očitno so ga. Neverjetno veliko sprehajalcev obiskuje pokopališče.
Medtem, ko ste delali ta projekt, ki bo tudi za slovensko arhitekturo zelo pomemben, ste spoznali urbanizem in arhitekturo obalnih prebivalcev. Tako kot je Mihevčeva gradnja hotelov, pa obnova Palaca, pa še kaj, delila občane, jo zdaj deli gradnja nakupovalnega centra namesto teniških igrišč. Eni pravijo, da je nakupovalnih središč dovolj in da ljudje ne prihajajo na obalo zaradi nakupov, drugi pa, da bo investitor že vedel, kaj zanj finančno pomeni gradnja in v nadaljevanju poslovanje, in če ima denar, naj ga pač da.
Uroš: Če pogledamo to, kar se v zadnjih dveh desetletjih gradi, pa ne samo na obali, je bil Mihevc poet. Kakšna je kakovost nove arhitekture na obodu starega koprskega mestnega jedra?! Gre za razparcelirano izsušeno območje, kjer vse te stavbe popolnoma nič ne prispevajo h kakovosti javnega prostora.
Ana: Prvi problem, ki ni vezan samo na obalo, je, da ni več prostorskega načrtovanja, da ni urbanističnega načrtovanja, da smo začeli graditi po parcelah in na pobudo zasebnih investitorjev. Kdor ima denar, lahko marsikaj doseže. Tudi spremembo zemljišča iz nezazidljivega v zazidljivo. Kratkoročno, parcialno, brez dolgoročnih razmislekov o tem, kakšne bodo posledice, brez resnega razmisleka o javnem interesu, le z zlorabo. Tipičen primer tega je Magna. Drugi problem je kakovost arhitekture. Četudi je arhitektura dobra, se v tem kaosu urbanizma izgubi. Četudi kot država pristajamo na prostorski kaos, bi morali poskrbeti za javni prostor. V Kopru so na primer sicer zgradili park, ampak je slab. Premalo je sence, premalo zaščite pred burjo, nihče ni razmišljal o ekosistemskih storitvah, ki bi jih park poleg igrivosti, ki jo omogoča, lahko opravljal, in če park ni naseljiv, ne služi namenu.
Uroš: Osnovna premisa je zgrešena, in to je: urbanizem naj omogoča in ne določa. To je neoliberalna logika, ki jo je posvojila urbanistična stroka. Urbanizem seveda mora določati. Določa prostorske odnose, s katerimi ščiti šibkejšega v prostoru.
Ana: Predvsem ščiti javni interes, ker gre za življenje skupnosti, ki ni samo seštevek posameznikov!
Uroš: Vso zgodovino je urbanizem določal na primer regulacijske linije, naklon strešin in podobno in prav s tem, ko je to določal, je omogočal razvoj. Prej kot bomo ponovno spoznali te osnove, bolje bo.
Ana: In premalo se ukvarjamo s podnebnimi spremembami. Nimamo bistvene zahteve po varstvu narave v gradbenem zakonu. Imamo zahtevo po varstvo ljudi in premoženja, po varstvo okolja, po varstvu narave pa ne. V političnem prostoru o tem govorimo, a govorjenju ne sledijo ukrepi in tudi časa ni več. Pozidati parkirišče za trgovino in vsakih 50 m2 posaditi drevce, ki ima 1 m2 široko krošnjo, na takem parkirišču ne bo sence, ozračje bo pregrevalo, kar bo dolgoročno poslabšalo kakovost bivanja ljudi. Vse to je narobe.
Uroš: Za slovensko obalo je morda rešitev, da se zelene površine, ki obdajajo mesta, pravilno zaščitijo in oblikujejo, ne pa nenadzirano pozidajo.
Ana: Saj bo čez 20 let Koper morda spet otok, ker se bo dvignila morska gladina.
