V Sloveniji je ta številka najvišja med vsemi državami OECD – kar 35 ur tedensko. To pomeni, da polni delovni čas skoraj ne zadošča za dostojno življenje, če oseba zasluži manj od povprečja.
OECD določa prag revščine kot 50 % mediane razpoložljivega dohodka. Če posameznik zasluži manj od tega, se šteje, da živi v revščini – ne glede na to, ali je zaposlen ali ne.
Kako se primerjamo z drugimi?
Povprečje med državami OECD znaša 21 ur tedensko, torej skoraj polovični delovni čas. Za primerjavo:
-
V Turčiji je dovolj že 9 ur tedensko,
-
v Združenem kraljestvu 14,
-
v Franciji, na Nizozemskem in Irskem pa 18.
Na drugi strani lestvice se poleg Slovenije znajdejo še Češka (28 ur) in Nova Zelandija (27 ur).
Slovenski podatki kažejo, da:
-
delavci z nizkimi dohodki težko preživijo, tudi če delajo polni delovni čas;
-
sistem socialne varnosti ne zmanjša dovolj učinkovito revščine med zaposlenimi;
-
razkorak med povprečno in minimalno plačo ostaja velik;
-
stroški življenja, zlasti stanovanja, pomenijo dodatno breme za tiste z nižjimi prihodki.
V času, ko inflacija vztrajno zmanjšuje kupno moč in stroški bivanja naraščajo, ti podatki pomenijo resno opozorilo: številni zaposleni v Sloveniji kljub redni zaposlitvi ne morejo preseči praga revščine. To odpira pomembna vprašanja o tem, ali je minimalna plača dovolj visoka za dostojno življenje, kako dostopna so stanovanja za ljudi z nizkimi dohodki ter ali so socialne politike dovolj učinkovite pri preprečevanju delovne revščine.
