Bolj zanimivo vprašanje pa je, kaj se je v resnici skrivalo za tem milnim mehurčkom ceremonij. Je Trump dosegel vsaj kaj od tega, po kar je najverjetneje prišel?
Se pravi, na kratko: nekakšno rešitev za vojno z Iranom, za ZDA ugodne trgovinske sporazume, zagotovljen dostop do dragocenih redkih zemelj?
Za zdaj kaže, da je domov prišel precej praznih rok. Ves čas je bolj ali manj kazal podobo nekoga, ki obupano potrebuje usluge Pekinga. Šiju je vseskozi sipal komplimente. Kar sicer ni presenetljivo – Trump je vedno fasciniran nad močnimi voditelji, avtokrati, tudi nad Putinom.
Kaj si kitajska stran v resnici misli o Trumpu, pa je že veliko bolj vprašljivo. En majhen element: Kitajci so dovolili, da so se med obiskom na družbenih omrežjih pojavljali različni, bolj ali manj strupeni napadi na Trumpa. Zanimivo dejstvo, če vemo, da ima na Kitajskem država popoln nadzor nad temi mediji.
Mimogrede, Ši se je tudi trudil, da bi se opazila razlika v letih – od Trumpa je mlajši sedem let. In če koga zanima trivia: oba sta po astrološkem znamenju dvojčka.
Trumpovo navdušenje nad Kitajsko ni od nekdaj. V prvem mandatu leta 2017 je veljal za jastreba in ostro napadal Kitajsko, češ da je zaradi poceni delovne sile vzela delo ameriškim delavcem.
In ne pozabimo: še leto nazaj je na kitajski uvoz razglasil kar 145-odstotne carine. Malo se je umiril potem, ko je Kitajska vrnila udarec in ustavila izvoz redkih zemelj.
Videli bomo, kako se bo Trump izmazal pri Tajvanu, kjer je bil Ši zelo oster in jasen: to je naše interesno območje. Ameriški kongres je Tajvanu že obljubil 11 milijard dolarjev vreden nakup orožja, v zraku pa je še nakup, vreden dodatnih 14 milijard.
Se pa Trump ni deklarativno zavezal pomoči Tajvanu. Edini doslej, ki je to storil, je bil predsednik Joe Biden. Trump se je bolj pritoževal, da je Tajvan ZDA ukradel proizvodnjo polprevodnikov. Res je, da ima Tajvan največjo proizvodnjo teh ključnih izdelkov za sodoben način življenja. In morda je prav to njihova mala varovalka – ob morebitni invaziji bi lahko proizvodnjo uničili in dobršen del sveta spravili v velike težave.
Toda pri Tajvanu, pa tudi nasploh, ko gre za geopolitiko, je občutek, da Kitajska plete počasno, zadržano igro na dolgi rok. Ne smemo pozabiti, kako stara civilizacija in kultura je to. Ni čudno, da nasvete njihovega diplomata in vojaškega analitika iz časa okoli 500 let pred našim štetjem, Sun Dzija, iz njegove Umetnosti vojne še danes citirajo tudi ameriški tehnološki milijarderji.
Zakaj Kitajska ob tem, ko je vse bolj jasen premik moči v svetu, ne posega bolj aktivno v mednarodne dogodke? Iran je nenazadnje njen zaveznik, Kitajska pa bi lahko prevzela celo vodilno vlogo. Tega ni nujno razumeti kot znak njene slabosti, ampak bolj verjetno kot čakanje na pravi trenutek. Med drugim tudi na to, da ZDA še bolj oslabijo same sebe.
Zanimivo je, da so Kitajci že v 90-ih pisali o propadu Amerike. Takrat je mladi pisec Wang Huning potoval po ZDA in bil šokiran nad brezdomstvom, rasnimi spopadi, socialnimi razlikami, drogami in slabo izobrazbo.
Danes je Wang član politbiroja in eden ključnih strategov kitajske politike.
Kar je dolgoročno ključno, je dejstvo, da Kitajska ogromno vlaga v gospodarstvo in da je ekonomska prevlada verjetno del njene geopolitične vizije. Čeprav njen vzpon ni povsem linearen in se država sooča tudi s številnimi težavami, je na Kitajskem zrasel močan srednji razred, ki šteje med 500 in 600 milijoni ljudi. Država ima več kot šest milijonov milijonarjev in 470 milijarderjev.
Tudi ekipa v delegaciji ob Trumpu je bila sestavljena iz ljudi, vrednih tisoče milijonov. A vse skupaj je zbujalo občutek, kot da je Trump dolgoročne nacionalne strateške interese zastavil za hitre ekonomske dobičke.
To se zelo izrazito kaže na področju energetike. Kot trdijo nekateri ekonomisti, od industrijske revolucije naprej velja, da kdor obvladuje energetski sektor, obvladuje svet. In ZDA trenutno delujejo kot propadajoča država fosilnih goriv v primerjavi s cvetočim kitajskim imperijem obnovljivih virov energije, vetrnih elektrarn, solarnih sistemov in baterij.
Kitajska ima veliko prednost, saj v to področje vlaga milijarde – ne zato, ker bi bila posebej zelena, ampak predvsem zato, ker se ji to izplača.
Trump pa s svojimi naftnimi baroni in zalivskimi zaveznicami vztraja pri starem: namenil je 18 milijard dolarjev za fracking, vrtanje in črpanje ter ukinil za 22 milijard projektov obnovljivih virov.
Kitajska ne le uspešno išče trge za svoje električne avtomobile, ampak tudi kupuje. Trenutno potekajo pogajanja za nakup ene izmed Volkswagnovih tovarn.
Kje bo Evropa? Res samo poraženka teh premikov? Lažna enostavnost in učinkovitost avtokratskih režimov ter močvirje politično iztrošenih idej, ki že leta prihajajo iz ZDA, imajo žal veliko sledilcev tudi pri nas.
Verjeti pa je treba, da ima Evropa še vedno dovolj notranje moči, da bo še naprej gradila svojo pot – brez avtoritarnih režimov, s človekovimi pravicami in dostojnim življenjem za večino.
