KRONOLOGIJA (NA KRATKO)
-
2011–2016: po stečaju nekdanje ladjedelnice se območje uporablja razdrobljeno, brez dolgoročno urejenih razmerij;
-
2017: pravnomočna sodna odločba o izpraznitvi objektov;
-
april 2023: Republika Slovenija se vpiše kot lastnica območja v zemljiško knjigo; upravljanje prevzame MORS;
-
jesen 2025: določen rok za izpraznitev; uporabniki vložijo ugovor;
-
2. december 2025: načrtovana deložacija je ustavljena; čaka se odločitev sodišča;
-
15. januar 2026: obisk ministra v Izoli; napoved ureditve razmerij in ureditvenega načrta; “vojske v Izolo ne bo”.
Ko se v Izoli govori o ladjedelnici, se ne govori le o kosu obale in nekaj stavbah. Govori se o znanju, ki se je desetletja nabiralo v delavnicah, o mestu, ki je zraslo iz morja, in o infrastrukturi, brez katere “pomorska država” ostane zgolj slogan. Prav zato je zaplet na območju nekdanje Ladjedelnice Izola v zadnjih mesecih prerasel v eno najbolj občutljivih lokalnih tem: država je lastnica, na terenu pa dejavnost še vedno teče – medtem ko sodni postopki, varnostna opozorila in razvojne ambicije vlečejo vsak v svojo smer.
Decembra 2025 se je konflikt prelil na prag prisilne izselitve. Deložacija uporabnikov, predvidena za 2. december, je bila na koncu ustavljena: sodišče je postopek zaustavilo zaradi vloženega ugovora, zato se do odločitve o njem ne more zgoditi nič bistvenega. V Izoli je tako ostala negotovost: kdo lahko danes prostor uporablja, pod kakšnimi pogoji, kako naj se zagotovi varnost in okoljska odgovornost – in predvsem, kako zaščititi delovna mesta ter ladjedelniško tradicijo.
»Slovenija je in ostane pomorska država – pomorska država pa potrebuje ladjedelniško dejavnost.«
(obrambni minister Borut Sajovic, Izola, 15. januar 2026)
DRŽAVA LASTNICA, POSESTI PA ŠE VEDNO NIMA
Pravno izhodišče države je jasno: območje je v lasti Republike Slovenije, z njim pa upravlja Ministrstvo za obrambo (MORS). Slednje se sklicuje na pravnomočno sodno odločbo iz leta 2017, ki nalaga izpraznitev objektov, in na dejstvo, da sedanji uporabniki prostorov delujejo brez veljavne pogodbe. A med papirjem in terenom zeva vrzel: kljub pozivom in postopkom ministrstvu do danes še ni uspelo prevzeti dejanske posesti.
Po njihovih besedah se uporabniki prostovoljno niso pripravljeni umakniti, v postopkih prisilne izselitve pa nasprotujejo z različnimi pravnimi sredstvi. Zadnji rok za prostovoljno izselitev se je iztekel že lani, zdaj pa se čaka na odločitev sodišča o zadnjem pravnem sredstvu, ki je bilo vloženo.
K temu se priključuje še varnostni argument. MORS ocenjuje, da so varnostna tveganja kompleksa v obstoječem stanju nesprejemljiva, a hkrati navaja, da z zapisniki inšpekcij ne razpolaga. To je pomembno, ker varnost in okolje nista le argument, ampak legitimna javna interesa – še posebej, če so merila, ugotovitve in nadzor transparentni. V nasprotnem primeru se zaupanje med deležniki težko vzpostavi.
KAJ SE V LADJEDELNICI DEJANSKO DOGAJA
Direktor Ladjedelnice Izola d. o. o. Aleš Bohinec opisuje dejavnost prizemljeno: dvigi in spusti plovil v vodo, hramba plovil, vzdrževalna dela in manjša popravila. Ob tem podjetje skrbi za pristanišče skladno z obvezami upravljavca: profesionalno varovanje območja, elektrika, voda, odvoz odpadkov, požarni redi, poravnava stroškov vodne pravice in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, vzdrževanje pristaniške infrastrukture ter intervencijsko vzdrževanje nepremičnin v lasti RS. Za sorazmerni del teh stroškov ima z uporabniki pristanišča sklenjene dogovore o uporabnini.
V samem pristanišču po njegovih navedbah deluje 12 gospodarskih družb s približno 40–50 zaposlenimi, če pa se prišteje sezonska oziroma občasna delovna mesta, pridemo do ocene 150–200 ljudi, ki so neposredno ali posredno vezani na ladjedelniško-servisno dejavnost. To je številka, ki v Izoli – mestu z omejenim prostorom in omejenimi gospodarskimi alternativami – hitro postane družbeno vprašanje, ne le gospodarsko.
Bohinec izpostavlja še plast, ki jo v javnih razpravah pogosto preslišimo: na območju naj bi obstajala “dvojna lastnina”. Nepremičnine so v lasti države, pristaniška infrastruktura pa naj bi bila v lasti družbe Ladjedelnica Izola in ocenjena na približno 2,5 milijona evrov. Poleg tega pristanišče deluje pod pogoji pomorskega zakonika in mora imeti upravljavca; Bohinec trdi, da ima družba veljavne upravne odločbe, ki ji podeljujejo status upravljavca in jo zavezujejo k aktivnemu upravljanju. Če je to dejansko stanje, se ob deložaciji ne odpira le vprašanje posesti. Odpre se tudi vprašanje, kako v praksi zagotoviti kontinuiteto upravljanja pristanišča in uporabe infrastrukture.
V družbi Ladjedelnica Izola pravijo, da so napovedano deložacijo doživeli z začudenjem. Po njihovih navedbah si že dolgo prizadevajo za zakonito ureditev odnosa z državo; konec leta 2024 so od ministrstva prejeli dopis, da bodo pristopili k urejanju najemnih razmerij, nato pa se je smer – iz njim neznanih razlogov – spremenila. Poudarjajo, da so z nekdanjimi lastniki (DUTB, DRS, DSU) dosegli dogovor o poplačilu uporabnin, ki se izvaja in naj bi bil zaključen do konca februarja, za naprej pa bi želeli plačevati najemnino Republiki Sloveniji po sklenitvi pogodbe z razumnimi pogoji.
OBČINA IZOLA: TRADICIJA DA, A UREJENO IN OKOLJSKO ODGOVORNO
Z Občine Izola v pojasnilu poudarjajo, da ima območje nekdanje ladjedelnice poseben pomen, ker je neločljivo povezano z zgodovino, identiteto in razvojem mesta. Ustavitev postopka deložacije razumejo kot priložnost, da se razmere umirijo in se ponovno odpre prostor za rešitve, ki bodo dolgoročno vzdržne in sprejemljive za vse deležnike. Občina si želi, da bi se na območju ohranila dejavnost, ki je del ladjedelniške in obrtne tradicije mesta, vendar le pod pogojem, da je pravno-formalno urejena in pod nadzorom, posebej z vidika varovanja okolja in narave.
Pomemben del občinskega sporočila je tudi samokritičen: v preteklih postopkih občina ni bila v zadostni meri formalno vključena v razprave na državni ravni, kar je otežilo pravočasno usklajevanje interesov. Zdaj želi biti več kot opazovalec – aktiven in konstruktiven sogovornik, ki zagovarja javni interes lokalne skupnosti. Njena dolgoročna prostorska vizija temelji na uravnoteženem razvoju: delovna mesta, lokalno znanje in tradicija na eni strani, varstvo okolja, kakovost bivanja ter javni interes na drugi.
MINISTER V IZOLI: LADJEDELNIŠTVO OSTAJA, VOJSKE V MESTO NE BO
V četrtek, 15. januarja 2026, se je obrambni minister Borut Sajovic v Izoli sestal z izolskim županom Milanom Bogatičem in predstavniki uporabnikov območja. Srečanje je prineslo dve jasni sporočili. Ladjedelništvo kot dejavnost je potrebno in naj ostane. Minister je poudaril, da Slovenija potrebuje sistemsko servisiranje plovil (izpostavil je več tisoč plovil v slovenskem morju ter ribiško floto), vendar “urejeno, zakonito in sistemsko, ne stihijsko”. Napovedal je ureditev razmerij z najemniki ter pripravo ureditvenega načrta za območje.
Drugo sporočilo je bilo namenjeno pomiritvi lokalnih skrbi: “Vojske v Izolo ne bo”. Po ministrovih besedah so vojaške ladje in infrastruktura v Ankaranu; v Izoli ministrstvo potrebuje le manjši del kapacitet za zaščito in reševanje ter operacije na morju, ne pa vojaške baze.
Župan Milan Bogatič je poudaril, da je država sodno potrjena lastnica, zato morajo vsi nadaljnji postopki potekati zakonito.V praksi je to interpretiral kot prevzem, ureditev, obnova in nato oddaja v najem. Hkrati je pozdravil, da so deležniki končno sedli za skupno mizo.
KJE JE VOZLIŠČE – IN KJE JE REŠITEV
Zgodba ladjedelnice Izola ni le spor “država proti uporabnikom”. V resnici je to preizkus, ali Slovenija na obali zna uskladiti tri legitimne interese:
- pravni red in upravljanje državnega premoženja,
- varnost ter okoljsko odgovornost,
- delovna mesta, tradicijo in realne potrebe pomorstva.
Če se prva dva interesa uveljavita brez tretjega, Izola tvega “mrtvo obalo”: lep prostor brez vsebine, brez znanja in brez servisne infrastrukture, ki je ni mogoče ponovno zgraditi čez noč. Če pa tretji interes povozi prva dva, se država upravičeno znajde pred očitki o toleriranju neurejenega stanja. Ključ je zato v prehodni, merljivi ureditvi: pogodbe, nadzor, fazna sanacija in jasen ureditveni načrt.
Tudi “poti rešitve”, ki jih navajajo v Ladjedelnici Izola, kažejo na isto: najemna pogodba z državo in zaveza k posodobitvam; možnost, da država prevzame upravljanje pristanišča (ob rešitvi vprašanja uporabe infrastrukture); možnost partnerskega vstopa države v družbo; ali – če bi država lokacijo potrebovala za druge programe – izselitev v razumnem roku ob jasnem dogovoru o pristaniški infrastrukturi. Skupni imenovalec je dogovor, ki hkrati zaščiti javni interes države in realnost obale.
KAJ ZDAJ?
Odločitev sodišča o ugovoru – od tega je odvisno, ali se izvršba lahko nadaljuje.
Ureditev razmerij (najem/koncesija/prehodni režim) – brez jasnih pogodb in nadzora bo negotovost ostala.
Ureditveni načrt in fazna sanacija – prostor mora dobiti vizijo, ki združi dejavnost, okolje in javni interes.
Je epilog na obzorju?
Januar 2026 je v Izoli odprl dragoceno okno: prvič po dolgem času so se za isto mizo znašli država, občina in uporabniki, z jasnim političnim sporočilom, da ladjedelništvo ostaja, a se mora urediti. Če bodo besede hitro prevedene v konkretne roke, odgovornosti in nadzor, lahko Izola ohrani ladjedelniško jedro – posodobljeno, pravno čisto in okoljsko odgovorno. Če pa se proces znova zagozdi v pozive in protiukrepe, bo ladjedelnica še naprej simbol konflikta med pravom, razvojem in identiteto – račun pa bo na koncu plačevala širša skupnost.
