Za večino zdravih odraslih psov je dobro izhodišče od 30 do 60 minut hoje na dan, navaja ameriška organizacija za zaščito živali American Humane Society. To je skupni dnevni čas, ki ga lahko razdelimo na več sprehodov. En pes ga bo z veseljem prehodil v dveh daljših krogih, drugemu bodo bolj ustrezali krajši izhodi. V ta urnik je treba všteti še nekaj, kar minute hoje težko zajamejo: pes potrebuje tudi redne priložnosti, da opravi potrebo.
Pol ure ali dve uri? Pomembno je, kaj štejemo
Od kod potem priporočilo o kar dveh urah na dan? Veterinarka Sarah Machell je za ameriški portal Daily Paws navedla širši razpon, od pol ure do dveh ur dnevne telesne dejavnosti za večino odraslih psov. V to sodita tudi tek in igra. Priporočili torej merita različni stvari. Pol ure hoje, ki ji sledi živahna igra s skrbnikom, je za psa drugačen dan kot pol ure hoje, po kateri do večera poležava.
Tudi vrt sam po sebi pove malo o tem, koliko se pes v resnici giblje. Kot je za Daily Paws pojasnila Carly Loyer iz ameriške organizacije ASPCA, se veliko psov na domači zelenici samih ne zaigra. Skrbnik, ki želi oceniti, ali ima njegov pes dovolj gibanja, bo zato več izvedel, če nekaj dni opazuje, kaj pes zunaj dejansko počne. Tek za žogo, dremež na pragu in raziskovanje soseske so tri precej različne dejavnosti.
Kaj pes dobi od sprehoda, na katerem komaj kam pridemo?
Strokovnjaki veterinarske fakultete ameriške univerze Cornell svetujejo preprost poskus. Na varnem razpotju pustite psu, da izbere smer, nato mu ob vonju, ki ga pritegne, namenite toliko časa, kolikor ga potrebuje. Tako lahko tudi na kratki poti raziskuje in sam odloča, čemu bo posvetil pozornost. Že zavoj v drugo ulico mu ponudi nove vonjave, ne da bi bilo treba podaljšati običajni krog.
To je posebej uporabno pri starejšem psu, ki še vedno z veseljem odide od doma, dolge poti pa ne zmore več. Na Cornellu predlagajo lažjo pot s časom za ovohavanje. Podobno lahko prilagodimo igro po vrnitvi: žogo po tleh zakotalimo ali del običajnega obroka skrijemo v igračo, iz katere mora pes hrano poiskati. Tako mu tudi dan s krajšim sprehodom ponudi nekaj zanimivega.
Kdaj je bolje obrniti?
Pri mladiču je smiselno začeti s kratkimi, pogostejšimi izhodi in pot podaljševati postopoma. Pri starejšem psu ali psu z obrabo sklepov imajo krajši sprehodi še drug namen. Veterinarji ameriške mreže VCA Animal Hospitals pojasnjujejo, da lahko sklepi med daljšim mirovanjem otrdijo, zato nekaterim psom bolj koristi več krajših sprehodov, razporejenih čez dan. Primerno obremenitev pri psu z bolečinami naj pomaga določiti veterinar.
Največ o primerni dolžini pove sprememba v vedenju posameznega psa. Če na znani poti začne šepati, se večkrat uleže, močno sope ali nenadoma stežka stopi čez robnik, sprehod skrajšajte in se o težavah posvetujte z veterinarjem. Postanek ob drevesu pa je nekaj drugega: če pes z zanimanjem ovohava lubje in nato sam krene naprej, mu lahko mirno privoščite še tisto minuto.





