Beseda konklave izhaja iz latinščine in bi v prevodu pomenila “s ključem”. Gre za sklicevanje na preteklost, ko so kardinalski zbor med papeškimi volitvami zaklepali, da bi zagotovili tajnost procesa.
Konklave (iz latinskega ‘cum clave’ – s ključem) v obliki, podobni današnji, je leta 1274 ustanovil papež Gregor X. Zaradi dolge zgodovine političnega vmešavanja v volitve papežev in dolgih obdobij sedisvakancije (prostih mest rimskega škofa) se je odločil, da se morajo kardinali volivci osamiti, zakleniti pred zunanjimi očmi in ne smejo oditi, dokler ne izvolijo novega poglavarja.
Papež Pavel VI. je leta 1970 predpisal, da se konklava lahko udeležujejo le kardinali, mlajši od 80 let, sklicani pa morajo biti najraje 15 in najkasneje 20 dni po papeževi smrti ali njegovem odstopu.
Dve tretjini glasov in kandidatovo soglasje
Za izvolitev novega papeža sta potrebni dve tretjini glasov in njegovo soglasje. Od leta 1846 konklave brez izjeme poteka v Sikstinski kapeli, najbolj znani med kapelami Apostolske palače, ki slovi po svoji arhitekturi in freskah renesančnih mojstrov Michelangela, Botticellija in drugih na stenah in stropu.
Kardinali med konklavom glasujejo v Sikstinski kapeli, med njihovim trajanjem pa so nastanjeni v bližnji hiši Casa Santa Marta.
Čeprav služi tudi drugim namenom, v njej je na primer živel papež Frančišek, je bila ta petnadstropna stavba zgrajena v času pontifikata Janeza Pavla II. Najbolj je znana kot rezidenca kardinalov med konklavom. Ima 128 sob, kardinalom pa se dodelijo z žrebom.
Ni ravno hotel s petimi zvezdicami, a je zelo udobna in gostje imajo vse, kar potrebujejo, so povedali kardinali.
Za čas konklava so prekinjene vse radijske, televizijske in telefonske povezave, ker morajo biti kardinali izolirani od zunanjega sveta in morebitnih vplivov na njihovo odločitev.
Izvolitev novega papeža je obred, bogat s tradicijo in simboliko, skrivnostmi in hipnotičnimi gregorijanskimi korali.
Na dan konklava kardinali zjutraj obhajajo mašo »Pro Eligendo Papa« (za izvolitev papeža), nato pa se v procesiji z litanijo Vseh svetih in himno »Veni, Creator Spiritus« (Pridi, Stvarnik, Sveti Duh) odpravijo v Sikstinsko kapelo.
V njej bodo najprej prisegli, da bodo spoštovali volilni postopek in zaobljubo molka. Zaobljubo prebere dekan kardinalskega zbora ali njegov namestnik, če je prvi starejši od 80 let in nima volilne pravice (to se bo zgodilo na tem konklavu, ker je dekan Giovanni Battista Re prestar za glasovanje, zato bo to vlogo prevzel argentinski kardinal Leanrdo Sandri).
Kardinali prisežejo posamično, pri čemer držijo roko na evangeliju.
O konklavu se ne govori
Čeprav je Vatikan zavit v tančico skrivnosti, obstajajo dobri zgodovinski razlogi, zakaj se o konklavu ne govori in zakaj se morajo kardinali zavezati, da bodo glasovali po svoji volji, pravi profesor cerkvene zgodovine monsignor Robert Wister.
Pred začetkom glasovanja bodo kardinali poslušali govor posebej imenovanega duhovnika, ki bo pojasnil trenutno stanje Cerkve in predlagal lastnosti, potrebne za novega papeža. Po tem direktor papeških liturgičnih slovesnosti zavpije “Extra omnes” (vsi ven) in zapre vrata.
Poleg njega lahko v kapeli ostanejo še tajnik kardinalskega zbora, še dva voditelja ceremonije, strogo omejeno število pomožnega osebja in medicinskih sester, ki spremljajo bolne kardinale, vendar s predhodnim soglasjem kardinalskega zbora, ter dva zdravnika.
Tako kot kardinalom je tudi njim strogo prepovedano razkriti kakršne koli informacije iz konklava, Sikstinsko kapelo pa pred začetkom skrbno pregledajo, da odstranijo morebitne nameščene prisluškovalne naprave. Kazen za razkritje informacij iz konklava, bodisi neposredno bodisi posredno, je izobčenje.
Prvi dan glasujejo enkrat
Prvi dan konklava kardinali glasujejo le enkrat, naslednje dni pa dvakrat zjutraj in dvakrat popoldne.
Če po treh dneh ni rezultatov, se glasovanje prekine za največ en dan, ki je namenjen molitvi, srečanjem, premisleku in duhovni obnovi. Ta postopek se ponovi, če je sedem novih krogov glasovanja brez izvolitve papeža.
»Gre za relativno majhno skupino ljudi, ki se med seboj precej dobro poznajo, in volitve papeža so bolj podobne volitvam predstojnika oddelka na univerzi kot političnemu zborovanju,« je pred nekaj leti dejal ugledni ameriški strokovnjak za Vatikan John Allen.
Samo glasovanje je sestavljeno iz treh faz. V prvem se pripravijo in razdelijo glasovnice, imena devetih kardinalov, ki bodo sodelovali v postopku, pa se izžrebajo z žrebom. Trije so števci glasov, trije so “bolnišnice” (zadolžene za zbiranje glasov bolnih kardinalov) in trije so revizorji.
Glasovnice so pravokotne oblike, na vrhu pa je napisano »Eligo in Summum Pontificem« (volim za vrhovnega papeža), na dnu pa je prostor za ime, ki mora biti jasno napisano z velikimi tiskanimi črkami.
Kardinali pustijo glasovnice v posebni posodi v obliki urne, ki je postavljena na oltar Sikstinske kapele, tik pred Michelangelovo “Zadnjo sodbo”. Pri tem pravijo: »Za pričo kličem Gospoda Jezusa, ki bo moj sodnik, da dam svoj glas tistemu, za katerega mislim, da bi moral biti pred Bogom izvoljen.«
Ko vsi kardinali končajo z glasovanjem, števci najprej preverijo, ali je število glasovnic enako številu elektorjev. Če je to v redu, nadaljujejo s štetjem glasov. Prva dva števca ime prebereta tiho, tretji pa na glas in nato z iglo prebode papir skozi besedo “eligo”, da se izogne dvojnemu štetju. Revizorji vse nadzorujejo.
Glasovnice se sproti zažge
Ljudje si pogosto predstavljajo, da je vzdušje v Sikstinski kapeli med volitvami tako napeto, da bi se lahko porezali z nožem, v resnici pa je bolj podobno liturgiji kot politični konvenciji.
Pokojni avstrijski kardinal Franz Koenig, ki je sodeloval na treh konklavih, se je v intervjuju leta 2002 zasmejal pripombi, da je moralo biti vzdušje na konklavu naelektreno. »Verjemite mi, če bi lahko opazovali, kaj se dogaja v notranjosti, bi se dolgočasili do smrti,« je dejal.
Uporabljene glasovnice se zažge po enotnem glasovanju prvi dan konklava in nato po vsakih dveh zaključenih krogih glasovanja (dopoldne in popoldne) naslednje dni.
Če pa je papež izvoljen, se glasovnice takoj zažge (kot v primeru izvolitve Benedikta XVI., ki je bil izvoljen na prvem popoldanskem glasovanju drugi dan konklava).
Za to priložnost sta v Sikstinski kapeli nameščena posebna peč in dimnik. Da bi javnost na Trgu svetega Petra in po svetu obvestili, ali je bil papež izvoljen, se pri sežiganju glasovnic dodajo posebne kemikalije, ki dim obarvajo črno (če ni dosežena dvotretjinska večina) ali belo (če je bil papež izvoljen).
Beli dim in zvonjenje zvonov
Ker je bilo kljub kemikalijam pogosto nemogoče razločiti barvo dima (najpogosteje se je izkazal za sivo), se je Janez Pavel II. odločil, da mora izvolitev papeža spremljati zvonjenje zvonov bazilike svetega Petra, skupaj z belim dimom.
Ko eden od kardinalov prejme potrebno večino glasov, dekan kardinalskega zbora (ali njegov namestnik, če je prestar za glasovanje) vpraša izvoljenega papeža, ali sprejme izvolitev. Izbranec ni dolžan sprejeti, vendar v praksi kardinali, ki ne želijo postati papež, to vnaprej naznanijo.
Po sprejetju izvolitve dekan vpraša novega papeža, kako se bo imenoval. Kmalu zatem papež odide v »sobo solz«, majhno sobo poleg Sikstinske kapele, kjer se obleče v papeška oblačila (vnaprej so pripravljene tri velikosti: majhna, srednja in velika) in se pripravi na odhod na balkon bazilike svetega Petra.
In tam bo njegovo izvolitev razglasil kardinal protodiakon (v primeru te izvolitve bo to francoski kardinal Dominique Mamberti) s tradicionalnim razglasom “Habemus Papam” (Imamo papeža).
Papeški ceremoniar v pontifikatu Janeza Pavla II. nadškof Pietro Marini je povedal, da je izhod na balkon starodavna tradicija. »Papežev pojav na balkonu cerkve sv. Petra, aplavz, vzkliki in izbruh veselja na nek način pomenijo, da Rimljani sprejemajo svojega papeža,« je dejal.
Med elektorji dva hrvaška kardinala
Na prihajajočem konklavu, na katerem bodo izvolili Frančiškovega naslednika, bo sodelovalo 133 kardinalov. Lahko bi jih bilo 135, vendar sta dva zaradi bolezni odstopila.
V konklave se lahko vključijo vsi kardinali, ki so v času razveljavitve senatskega mesta mlajši od 80 let.
Frančišek je imenoval 108 od 133 elektorjev. Skupno jih je 52 iz Evrope, 23 iz Azije, enako število iz Latinske Amerike, 17 iz Afrike, 14 iz ZDA in Kanade ter štirje iz Oceanije.
Med elektorji sta dva hrvaška kardinala, Josip Bozanić in Vinko Puljić. So med redkimi kardinali, ki jih je imenoval Janez Pavel II. in to je njihov tretji konklave.
Kardinali volilci papeža najpogosteje izberejo med seboj, vendar jim nič ne preprečuje, da bi izvolili kardinala, starejšega od 80 let, ki ne bo v konklavih.
Tradicionalno katoliško prepričanje je, da konklavi potekajo pod vodstvom Svetega Duha, vendar po mnenju kardinalov samih njegove vloge ne gre pretiravati.
Kardinal Joseph Ratzinger je v intervjuju za bavarsko televizijo leta 1997 dejal, da Sveti Duh ne sodeluje v konklavu »v smislu, da bi narekoval, kdo naj bo izvoljen«.
»Njegovo vlogo bi morali razumeti bolj fleksibilno, deluje bolj kot dober učitelj, ki nam daje dovolj prostora, dovolj svobode, a je ob nas,« je dejal Ratzinger, ki je osem let pozneje postal papež.
Najbolje kaže italijanskemu in filipinskemu kardinalu
Najboljše kvote za izbor imata po mnenju analitikov in stavnic italijanski kardinal Pietro Parolin in Filipinec Luis Antonio Tagle.
Za njimi se pogosto omenjajo Ganec Peter Turkson, konservativni madžarski kardinal Peter Erdo, liberalni bolonjski nadškof Matteo Zuppi, latinski patriarh Jeruzalema Pierbattista Pizzaballa, nadškof Marseilla Jean-Marc Aveline, malteški kardinal Mario Grech in Američan Robert Prevost.
