Vodstvo občine Ankaran je po državnih in pred lokalnimi volitvami poglobilo spopad z Luko Koper. Morda to niti ne bi bilo nič tako posebnega, saj je lokalna skupnost poklicana, da skrbi za okolje in prostor, v katerem živi in deluje. In če Luka res ogroža naravo in okolje, potem je sprožen preplah na mestu. V vsakem primeru pa bi pričakovali najmanj, da bo pri tem operirala z vsaj kvalificiranimi (veljavnimi) podatki.
Občina Ankaran je po proračunskem znesku na prebivalca najbogatejša slovenska občina. Letošnji občinski proračun načrtuje približno 13 milijonov evrov prihodkov in skoraj 16 milijonov evrov odhodkov – za 3440 prebivalcev. Glavni vir prihodkov sta NUSZ in koncesijska dajatev iz Luke Koper. Če občina ne bi zasedala dobre polovice površine pristanišča, je ne bi nikoli ustanovili.
Ankaranski župan Gregor Strmčnik, ki v javnosti zatrjuje, da ne bo več kandidiral za župana, je v začetku junija na tiskovni konferenci javnost opozoril, da naj bi Luka Koper načrtovala postavitev terminala za utekočinjeni naftni (zemeljski) plin in da naj bi za kar 830 metrov želela podaljšati drugi (energetski) pomol, na katerem je že zdaj pet privezov za tekoče tovore. Ankaranski občinski svet je sprejel sklep, da nasprotuje postavitvi tankerskih privezov, da Luka to načrtuje brez posvetovanja z lokalno skupnostjo in da je ankaranski svet proti temu delu državnega prostorskega načrta, ter pozval tudi preostale tri občine, naj se mu pridružijo pri obrambi okolja in narave.
Gregor Strmčnik je nastopil celo na izolskem občinskem svetu, in to kot razlagalec problema, ki ga predstavlja Luka Koper za lokalno skupnost. Koprski svetniki pa so zadolžili župana Aleša Bržana in občinsko upravo, naj pripravita zahtevo za ustrezno dopolnitev državnega prostorskega načrta. Občina Piran tega problema (še) ni uvrstila na dnevni red.
LUKA KOPER JE NERODNA (IN NEMOČNA) V SOOČENJU S POLITIKO
S stališča varovanja narave se zdi ta ankaranska »vojna« s pristaniščem legitimna. Toda ob takšnih stališčih moramo nujno upoštevati tudi navedbe uprave Luke Koper. Odločno je najprej nasprotovala informaciji, da bi kdor koli v državi razmišljal o postavitvi plinskega terminala na območju Luke Koper ali v njeni bližini. Drugič – občina Ankaran in njeno vodstvo se pri tem sproženem viharju sklicujeta na neverodostojen dokument, ki je resda nastal leta 2023 (še v času prejšnjega predsednika uprave), vendar ni bil nikoli uradno potrjen.
Gre za eno od ponujenih različic, za delovno gradivo, kakršno pripravljavci pogosto pripravijo v fazi razmišljanja in odločanja o nadaljnjem razvoju. Zato je to dokument zaupne narave, ki nikakor ne bi smel priti v nepooblaščene roke (niti v roke kakega župana, čeprav Gregor Strmčnik meni drugače). V Luki še raziskujejo, kako se je dokument že pred osmimi meseci znašel v pisarni ankaranskega župana. Ta ni iskal dodatnih informacij niti ni prosil luške uprave, naj mu pojasni, kaj je s tem dokumentom in koliko pozornosti je vreden.
Luka Koper res razmišlja tudi o posodobitvi terminala za tekoče tovore. To je predvideno tudi v 14 let starem državnem prostorskem načrtu. S tekočimi tovori pristanišče posluje že od leta 1968, oskrba z njimi pa je sestavni del državne kritične infrastrukture. V neposredni bližini so skladišča državnih rezerv, v katerih je približno 480.000 kubičnih metrov naftnih derivatov, zanje pa skrbi Petrol. Zato je pretovor nafte strateškega državnega pomena za Slovenijo.
V Luki Koper so lani pretovorili nekaj čez štiri milijone ton tekočih tovorov, kar je sicer več od letnih potreb države, vendar komaj ena desetina količin, ki jih pretovorijo v samo tri kilometre (zračne linije) oddaljenem naftnem terminalu tržaškega pristanišča. Bližino izredno velikega (največjega v Jadranu) naftnega terminala omenjamo zato, ker sta urejenost in skrb za okolje v koprskem pristanišču na bistveno višji ravni ter povsem neprimerljivi z razmerami in vplivi, ki so jih Ankarančani in Koprčani deležni od sosednjega italijanskega pristanišča.
Prej ali slej bodo v Luki prisiljeni posodobiti tehnologijo pretovora in zagotoviti večjo varnost tudi na terminalu za tekoče tovore. Tedaj bosta lokalni skupnosti sodelovali v predpisanih postopkih pridobivanja dovoljenj in dobili priložnost soodločanja o tem, ali gre za strateške in za državo nujne količine nafte ali za nepotrebno pretiravanje kapitala. Po neuradnih podatkih gre pri pravih idejnih rešitvah za precej drugačne tehnične podatke od tistih, ki jih zdaj objavljajo v Ankaranu.
LUKA KOPER JE PRILJUBLJENA POLITIČNA HRANA IN NEMALOKRAT NJENA ŽRTEV
Odločitev svetnikov treh občin o tem, da je treba budno spremljati dogajanje v Luki Koper, je povsem na mestu. Kaj hitro bi lahko kapital prepričal še tako skrbne gospodarje, da bi z razvojem pretiravali. Ne bi bilo prvič. Tudi lastnikom Luke Koper (torej državi) bi moralo biti jasno, da na koncu koncev vendarle ne more zares postati Hamburg. Tito je decembra leta 1967 mislil metaforično, kajpada. V urejeni državi seveda pričakujemo tudi, da za varovanje morja in okolja ne skrbijo samo lokalne skupnosti, ampak predvsem poklicani državni strokovnjaki in institucije. Njim bi morali bolj zaupati kot politikom, ko merijo kakovost vode, vplive prašnih delcev, hrupa, svetlobe in drugih bremen za okolje.
Ne moremo pa niti mimo tretje plati medalje. Vroča debata o tri leta starem dokumentu se je začela praktično z nastopom četrte Janševe vlade in štiri mesece pred lokalnimi volitvami. Nekdo je ta dokument lansiral v orbito v »pravem« trenutku. Afero o plinskem terminalu je v Kopru najbolj podkuril koprski županski kandidat stranke SDS, in to z domnevno pošastjo (plinskim terminalom), ki je ni. Očitno bo ta razprava hvaležna tema za predvolilna soočenja. In kot naročena za pričakovane posege v politični prevzem nadzora nad pristaniščem.
Niti tega ne moremo spregledati, da se ankaranska občina že leta, praktično od ustanovitve, zadnji dve leti pa še posebej, na mnogih poljih močno zapleta v spore z Luko Koper. Deloma zaradi obnove Železniške ceste (ki povezuje Ankaran in Koper), delno zaradi poplav ankaranske Bonifike, zaradi postopnega zasedanja državnih površin, ki so bile z DPN že zdavnaj namenjene pristanišču, zaradi morebitnih načrtov s tretjim pomolom …
In nazadnje še zato, ker je občina Koper sprožila upravni spor glede natančne določitve meje med Koprom in Ankaranom na območju pristanišča. »Mejo smo dolžni natančno določiti,« pravijo v Kopru, ker ustavno sodišče (ki je samo enkrat na povsem neprimeren način, ne z zakonom, ustanovilo le dve slovenski občini) natančne medobčinske meje ni določilo. Med Ankaranom in pristaniščem se kar vrstijo burni prepiri, tožbe, afere, tiskovne konference in podobno. Le na denar, ki pridno teče iz Luke Koper v ankaranski proračun, za zdaj v Ankaranu nimajo pripomb: ni okužen in ne smrdi. Nasprotno – še več bi ga imeli.
