V času, ko glasbena scena pogosto lovi trende in algoritme, Boštjan Pertinač vztraja pri tistem, kar mu je najbolj naravno – pri sebi. Glasbenik, ki zase pravi, da je “kraški trubadur”, je eden tistih redkih ustvarjalcev, ki zna sodobno kantavtorstvo povezati s kraško dušo, humorjem in čustveno iskrenostjo. Njegova glasba diši po teranu, borovcih in morju, a hkrati nosi univerzalno sporočilo, da se v resnici daleč pride samo, če ostaneš to, kar si.
Pertinačeva glasbena pot se ni začela z velikimi odri, temveč v preprosti kraški oštariji. »Glasba me spremlja že vse življenje,« pravi. Kot otrok je poslušal zgodbe in melodije, ki so polnile domače prostore in pozneje našle pot v njegove pesmi. Ko so ga vpisali v glasbeno šolo, so bila vsa mesta za kitaro že zasedena, zato je pristal pri pozavni. Dve leti je vztrajal, nato pa ga je srce zaneslo drugam, v svet rocka in heavy metala. »En dan mi je oče rekel, naj pridem pod hišo čez dve minuti. Prinesel je tri vreče kaset – AC/DC, Led Zeppelin, Metallica, Iron Maiden … in takrat je bilo odločeno,« se nasmehne. Kljub maminemu nasprotovanju sta z očetom v Ljubljani skrivaj kupila prvo kitaro. »Mama ni bila ravno navdušena, a ko je videla, da vztrajam, je počasi sprejela. Danes si ne predstavljam dneva brez kitare.«
OD ROKENROLA DO AKUSTIČNEGA SVETA
Boštjan je že v srednji šoli igral v različnih bendih, od rokenrola do šager, kakor na Primorskem pravijo veselicam. Po obdobju pozavne in električne kitare pa sta ga vedno bolj privlačili akustika in ustvarjanje besedil. »Z akustičnimi dueti sem začel, ker sem ugotovil, da je v tem več prostora zame in tudi več kruha kot v heavy metalu,« pravi mladenič s kraškim humorjem. Pravi prelom v njegovi karieri pa je prinesel čas pandemije, ko se je svet upočasnil. »Imel sem čas. Rekel sem si, zdaj pa počni nekaj, kar te res veseli. Začel sem pisati pesmi, redno vaditi, vzpostavil sem hud disciplinski režim in iz tega je zrasla kantavtorska pot.«
“TI SI KRAŠKI TRUBADUR”
Njegov glasbeni kolega Gaber Radojevič mu je nekoč rekel: »Boštjan, to, kar delaš, je dobro, ampak ti nisi žabar, ti si kraški trubadur.« Ta vzdevek se ga je prijel in postal njegov prepoznavni znak. Boštjan je ponosen na melodično kraško narečje, piše in poje v splošnem pogovornem jeziku, pogosto tudi v kraškem narečju, ki mu daje avtentičnost in toplino. »Nisem bil ravno priden pri slovenščini in z jezikom, zato sem se raje odločil, da pišem tako, kot govorimo doma. Tako sem lahko veliko bolj pristen. Le kako lahko poješ o življenju, če pa v tvojih besedah ni življenja,« je kritičen Boštjan, katerega zaščitni znak sta tudi brada in klobuk in pa seveda širok nasmešek. »To ni plod načrtovanja, temveč naravna podoba človeka, ki se je našel. Nekateri so me opozorili, da si s petjem v narečju morda zapiram vrata, ker me ljudje morda ne bodo razumeli, ampak potem me kličejo iz Braslovč, s Štajerske, iz Prekmurja … Glasba vedno najde svojo pot. Počasi, ampak tako je prav.«
KRAŠKE ZGODBE IN ITALIJANSKI VPLIVI
Boštjan črpa navdih iz vsega, kar ga obdaja – narave, domačega kraja, italijanske kulture. »Tu sem doma. Če hočem v gozd, sem tam v manj kot minuti, če pa me prime, da grem v mesto, sem v petnajstih minutah v Trstu. Vse to vpliva name.«
Njegova glasba je prežeta z mediteranskim temperamentom in mehkobo italijanskih kantavtorjev. Med svoje vzornike šteje Fabrizia De Andréja, Lucia Dallo, Vasca Rossija in Zucchera. »Večina slovenskih kantavtorjev – Pengov, Domicelj, Mlakar – je črpala iz italijanske kulture. Tudi jaz sem del te tradicije.«
Glasbenik je v zadnjih letih izdal več albumov, med njimi Sz Sežane doma in Kraške štorje, s katerima je utrdil svoj slog, preplet akustične kitare, melodičnih refrenov in zgodb, ki zvenijo domače, a se v njih lahko najde vsak poslušalec. Njegove pesmi so po duši preproste, a bogate v pripovedi: o ljubezni, vinu, samoti in čarobnosti malega sveta, kjer življenje še diha v počasnem ritmu.
Sodeloval je z Alexom Volaskom in Gojmirjem Lešnjakom, ki mu je v mladosti ponudil prvo priložnost kot predskupina za predstavo Moj život je rokentrol. »Z Gojcem se poznava od malega. Odraščal sem v Kosovelovem domu, ko je bil tam direktor. Nona in mama sta tam delali, jaz pa sem gledal filme, razstave, predstave … Vse to mi je ostalo v krvi,« se spominja.
UČITELJ, KI OSTAJA UČENEC
Pertinač glasbo tudi poučuje in sodeluje v poletnih kampusih italijanske skupnosti v Kopru, kjer mladim predaja veselje do glasbe. »Mulci so zakon. Hočem jim pokazati, da za glasbo ne rabiš veliko – le srce.« Poučevanje zanj ni drugačno od ustvarjanja, ampak njegova naravna razširitev. »Če lahko iz hobija narediš službo, ki te osrečuje, je to največ, kar si lahko želiš,« pravi Boštjan, ki pri svojem delu ne išče bližnjic. »Delo naredi delo. Ko najdeš svojo publiko, ta ostane s tabo,« pravi. Ne želi biti “naslednji Žan Serčič ali Plestenjak”, raje je tisti, ki s kitaro in iskrenostjo gradi svojo pot. Trenutno zaključuje snemanje novega albuma, hkrati pa razmišlja o prevodih svojih najboljših pesmi v italijanščino in angleščino. Njegovo načelo ostaja: »Ne gre za to, da bi postal slaven. Hočem samo delati tisto, kar čutim. Če bo to kdo razumel, super. Če ne, bom še vedno pel.«
