On je visok, močan, bradat, trmast Istrijan in zagrižen navijač Milana. Kot bi sam rekel, je “mož prev”. Na prvi pogled zelo oster, ko ga spoznaš, pa ugotoviš, da je v resnici dobra duša, katere glavni cilj je zabavati in nasmejati ljudi. On je Nejc Špeh. Na drugi strani pa je ona. Svetlolasa visoka lepotica z zavidljivo postavo. Je kraljica sarkazma brez dlake na jeziku, odločna, glasna, spontana in vedno lačna. Je ženska, ki točno ve, kaj želi in to tudi dobi. Ona je Suzana Srdić.
Skupaj sta La Bella e la Bestia (po dveh letih skupnega dela, se še vedno prepirata, kdo predstavlja koga) – voditeljski par jutranjega programa Radia Capris, ki je najbolj poslušan radio na Obali. Tako različna, ampak istočasno tako zelo podobna. Povezuje ju ljubezen do radia, glasbe, zabave, hrane, dobrih fešt, smisla za humor … Imata vse, kar dober voditeljski par potrebuje, da lahko ustvari sproščen, zabaven, a hkrati tudi zanimiv in vsebinsko pester program, ob katerem vsaj za trenutek pozabiš na naporen in obveznosti poln dan, ki je pred tabo. Ni potrebno verjeti na besedo, prepričate se lahko na lastna ušesa vsako jutro od ponedeljka do petka med 6.00 (če se do takrat uspeta zbuditi) in 10.00.
Začnimo na začetku. Delo na radiu oziroma v medijih se za zunanjega gledalca/ poslušalca zdi zelo zanimivo in na trenutke tudi nedosegljivo. Kako sta se znašla ravno na Radiu Capris?
Suzi: To je res zanimiva zgodba. Lahko bi celo rekla, da je anekdota, saj sem z delom na radiu začela ponesreči. Na Capris sem prišla posneti oglas za podjetje, pri katerem sem takrat delala. Moj posnetek je slišal vodja ekipe in me poslal k Žigi (Žiga Rustja je njun radijski sodelavec, op. a.). Sama nisem vedela, da sem na razgovoru. Dobila sem v roke vprašalnik in podala nekaj absolutno neresnih odgovorov. Po nekaj mesecih prepričevanja, da jaz to zmorem, sem podpisala. Upam, da za vedno. Tu se res počutim kot doma.
Špeh: Pred Caprisom sem delal veliko različnih del. Garal sem v gostinstvu in gradbeništvu, delal kot mizar, polagal sem ploščice, vlekel elektriko na plaži, postavljal vrata … Od vedno pa sem si želel zabavati ljudi. Najprej sem to počel z videi, ki sem jih objavljal na svojem Facebook profilu. Gledanost je rasla in tako sem pritegnil pozornost sodelavcev na Radiu Capris, ki so me povabili, da se jim pridružim in sem seveda povabilo tudi sprejel. Najprej sem snemal samo rubriko Špeh se peče, potem pa postal še sovoditelj jutranjega programa. Delam, kar me veseli. Zame je pomembno, da ljudi nasmejem.
Kako poteka vajino delo, se vnaprej pripravita? Kako izbirata teme, o katerih govorita?
Suzi: Velikokrat nama rečejo, da sva lahko vesela, ker končava delati že ob 10.00. To absolutno ni res. Takrat se pravo delo šele začne. Do desetih sva v studiu, potem pa se začne priprava programa za naslednje jutro. Vseeno morava štiri ure govoriti, kar ni malo. Potrebno je pripraviti scenarij, avdio posnetke izjav, da je program bolj zanimiv in pester ter seveda vse, kar spada zraven. Včasih je lahko za dvominutnim govorom več kot štiri ure dela. Velikokrat se najin delovnik zavleče, poseben izziv pa nama je predstavljalo delo v času korona krize.
Špeh: Nisva in še vedno ne želiva govoriti o koroni. Ne govoriva rada o politiki in veri. Se nama zdi, da lahko kot radio delamo drugače. Vse omenjene teme delijo ljudi. Zato sva to dala na stran.
Suzi: Obljubila sva si, da v najinem radijskem programu ne bova uporabila besedi ukrep in korona, kar nama je predstavljalo kar velik izziv, saj je bilo med epidemijo težko najti druge zanimive novice. Včasih sva iskala zanimivosti celo na indijskih portalih. (smeh) Je pa najin program ločen od informativnega, kjer poslušalci sicer dobijo vse potrebne novice, ki se dotikajo ukrepov, korone in podobnega. Midva se tem področjem zavestno izogibava in za najin zabavni del programa želiva, da ljudem prinese sproščene in nasmejane trenutke, ki jih je v zadnjih časih vsem tako zelo primanjkovalo.
Špeh: Meni se zdi, da je bila ta odločitev pravilna. Zjutraj se ljudje peljejo v službo in že tako imajo polno glavo vsega: otroci, služba, novice, stres …
Kaj vama je pri delu radijskega voditelja najbolj všeč?
Suzi: Meni je všeč stik s poslušalci in njihovi odzivi. Veliko smo na terenu, ogromno je dogajanja in projektov, kjer lahko poslušalci pristopijo k nam, nas spoznajo v živo, mi pa njih. Poletje je naš as v rokavu, kar se za obalni radio tudi spodobi. Takrat preživimo več kot mesec dni v mobilnem studiu na različnih plažah po vsej Obali. Smo edini slovenski radio, ki organizira boat party s poslušalci. Letos bomo, če bodo razmere dopuščale, ponovno organizirali Caprisov koncert, ki je bil vedno do sedaj razprodan in na katerem ustvarjamo nepozabne spomine. Vsako leto se spomnimo kaj novega. Pred nekaj meseci smo tako pričeli s projektom El panino in se s poslušalci odpravili na Slavnik.
Špeh: Organiziramo tudi afterwork partije, zelo radi pa sodelujemo pri dobrodelnih akcijah. Naša najodmevnejša je Hladilnik toplega srca. Ves december program oddajamo iz mobilnega studia in zbiramo dobrote za otroke iz socialno šibkejših družin. To je res zelo lepa akcija, ki se dotakne prav vsakega. Imamo pa še kar nekaj asov v rokavu, ampak vsega pa tudi ne moremo razkriti. (smeh)
Suzi: Pri najinem delu mi je všeč tudi to, da imava proste roke, da naju ne omejujejo, da naju ne dajo v kalup, ampak naju pustijo, da se razvijava. To je v vsaki službi pomembno.
Špeh: Sva kot brat in sestra. Delava, kar naju veseli. To, kar sva za mikrofonom, sva tudi na kavi in v soboto zvečer. Pri naju ni pretvarjanja. Ko se ugasnejo mikrofoni, sva midva še vedno ista. Seveda pa se spreva desetkrat na dan, ampak na koncu se vse zgladi in pomembno je, da sva odkrita. Druživa se tudi izven delovnega časa, moja mama jo ima rajši kot mene …
Suzi: Moja mama pa ima raje njega. (smeh) Delo radijskega voditelja je zelo razgibano in verjamem, da marsikdaj pride do kakšnih zanimivih, smešnih situacij.
Ali nam lahko eno izmed teh zaupata?
Suzi: V studiu je ogromno smeha, včasih se tako nasmejemo, da ne pridemo do zraka.
Špeh: Zgodbic je veliko. Poleti sva šla skupaj s Suzano žurat in vse ni šlo tako, kot sva si zamislila. Oba imava to nesrečo, da hitro izgubiva glas. Naslednje jutro se odpraviva v službo, oddelava svoje, po programu pa dobiva urednikov sms, v katerem nam je napisal, naj takoj prideva v pisarno. Ni nama bilo jasno, kaj bi lahko bilo narobe. Potem nama je dal za poslušati najino oddajo in najin glas je bil res katastrofalen. Slišati sva bila kot živali, ki se gonita. To res ni bilo podobno ne mojemu in ne Suzaninemu glasu. (smeh)
Urednik Mitja Čehovin: Vaju spomnim še na eno prigodo? Ko sta zaspala na kavču?
Špeh: Ja, res, tudi to se zgodi. Edini minus najine službe je zgodnje vstajanje. Nisva jutranji osebi in preden se odpraviva v službo, si napiševa vsaj deset sporočil, da se prepričava, da kdo od naju ni zaspal.
Suzi: (smeh) Res sva enkrat malo zaspala na kavču v studiu in ob določeni uri ni bilo vklopa. Tudi to se zgodi. To se je zgodilo trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več.Oglasno sporočilo.
