Na včerajšnjo objavo gospoda Vika Kvedra o tem, da gre Laho v razrez, so se odzvale množice. Eni s svojimi spomini, drugi z jezo, uperjeno proti oblastnikom, ki da najdejo denar za vse, razen za res pomembne stvari, tretji s predlogi, kako bi ladjo rešili pred dokončnim uničenjem.
Kot je zapisal njen lastnik, ladja Lahko ni le plovilo, marveč predstavlja del naše zgodovine.
Laho je v Piranski zaliv prispel leta 1992
Ladjo so zgradili leta 1903 na Nizozemskem. Sprva je služila kot tovorna ladja in plula na čezatlantski poti med Evropo in Kanado. Med prvo svetovno vojno je delila usodo vseh plovil in služila kot vojaška ladja za polaganje morskih min, na krovu pa je imela tudi torpede, nas je o njej poučil najbolj znani istrski pomorščak Slavko Franca.
Laho je v Piranski zaliv prispel leta 1992. Za prihod v slovensko morje je potreboval 29 dni plovbe. Pripeljal jo je Milan Kuzmič, Viko Kveder pa jo je skupaj z ekipo preuredil v potniško ladjo za prevoz potnikov.
“Od takrat je Laho služil kot prostor za druženja, izlete, iskanje delfinov, poroke, team buildinge … Laho je ladja, ki je povezovala ljudi, ustvarjala zgodbe in spomine, ki jih čas ne bo izbrisal,” so zapisali v poslovilni objavi.
Viko Kveder je vztrajal do zadnjega
Ladja Laho je dolga 37 metrov in široka 6,12 metra. Njena maksimalna hitrost je 7 vozlov, poganja pa jo 12-valjni dizelski motor na plinsko olje. Ladja ima poleg strojnice, ladijskega mostu, skladišča, wc-ja in kabin še moderno kuhinjo, opremljeni točilni šank, komforten jedilni salon, bar in pokrito teraso. V primeru nesreče sta na voljo dva reševalna čolna. Posadko ladje vključuje 5 članov, ki jo sestavljajo poveljnik, upravitelj stroja, mornar, kuhar in natakar. Na ladjo se lahko vkrca največ 150 ljudi.
Viko Kveder nam je zaupal, da odločitev o zaključku te edinstvene, več kot tri desetletja dolge plovbe, ni bila lahka. Večkrat je odlašal. Poskušal znova in znova. Vztrajal do zadnjega.
“Stroški vzdrževanja so preprosto postali nevzdržni,” nam je žalostno dejal.
Nezanimanje lokalne skupnosti
V želji, da bi LAHO ostal v Sloveniji vsaj kot muzej, se je Kveder obrnil tako na Občino Piran in Pomorski muzej kot na Pomorsko šolo in Fakulteto za pomorstvo, a, žal, naletel na gluha ušesa.
“Ladjo sem bil pripravljen podariti, le vzdrževati bi jo morali, pa so rekli, da bi jo sicer prevzeli, a da nimajo sredstev,” nam je pojasnil.
Tako je Laho nazadnje premagoval valove domačega zaliva 20. oktobra 2025, in če se ne najde pogumnež, ki bi jo posvojil in ubranil pred uničenjem, bo ta datum šel v anale kot njegova zadnja pot.
Bomo res dovolili, da bo edina slovenska potniška ladja, ki je starejša celo od svetovno znanega Titanika, simbol slovenske obale, slovenskega pomorskega turizma in del pomorske zgodovine, odšel na uničenje?
“Če se pojavi kakšen dobrotnik, ladjo z veseljem podarim,” je odločno dejal gospod Kveder.
Zadnje upanje
Ime LAHO izvira iz besed LAst HOpe – zadnje upanje, po besedah Vika Kvedra to simbolizira njegovo moč preživetja. Upamo torej, da bo preživel tudi tokrat. S pomočjo ljudi, ki bodo – tako kot on davnega leta 1992 – verjeli vanj in omogočili, da se bodo na njegovem krovu rojevali novi spomini.
