Rex
Transatlantik SS Rex, ki je našel svoje poslednje domovanje v plitkih vodah med Izolo in Koprom in poimenoval ta košček obale, med mesecema avgust in september praznuje nekaj obletnic. 1. avgusta 1931 je bila splavljena najsodobnejša in najbolj napredna ladja tistega časa, ki se je ponašala z izjemnimi tehničnimi lastnostmi prvih balonastih premcev.
Leto splavitve je sovpadalo s 50-letnico ustanovitve italijanske splošne plovbe (Navigazione generale Italiana), krstila sta jo botra kraljica Elena in kralj Viktor Emanuel III. s penino znamke “Gancia” iz kraljevske zaloge. Dogodek je postal prava marketinška kampanija vinarjev iz Piemonta.
27 septembra 1932, dvajset let po tragediji veliko bolj slavnega SMC Titanica, se je odpravil na krstno plovbo iz Genove, a so se med približevanjem Gibraltarju v strojnici pojavile mehanične težave, kar je zahtevalo tridnevni postanek za popravila. Skoraj polovica od 1872 ladijskih potnikov se je v strahu izkrcala in se odpravila v Nemčijo na transatlantik Europa, da bi jih odpeljal v New York. Ob pristanku pa so ugotovili, da so se ušteli, saj je bil Rex že sidran v newyorškem pristanišču ob svečanem sprejetju. Ladjo so takrat odprli za javnost, najbolj je bila zanimiva ravno za italijanske priseljence.
Po vnovičnih popravilih v ZDA, se je Rex v Genovo vrnil 26. oktobra 1932, svojo prvo povratno plovbo čez Atlantik pa je preplul v šestih dneh in dvanajstih urah. Ravno Europi je Rex 16. avgusta 1933 sunil modri trak, ko je kapetan Francesco Tarabotto z izbiro severnih poti za izkoriščanje tokov v ZDA, priplul v štirih dneh in trinajstih urah s hitrostjo 28 vozlov, kljub plutju proti zalivskemu toku, rekord pa je obrdžal vse do leta 1935, ko ga je prehitel francoski SS Normandie. Ob 30-letnici laskavega naslova je rimska pivovarna Peroni lansirala pivo Nastro Azzurro (Modri trak), ki ostaja v prodaji še danes.
Vendar pa je Rex, skupaj z ladjo sestro Conte di Savoia, ciljal na prestiž in udobje. Prvi postanek po Genovi je bil francoski Villefranche-sur-Mer, nato Neapelj, Gibraltar in petdnevno plutje onkraj luže. Ruta Rexa, “Sončni kurz”, je bil narisan tako, da so potniki, sprejela jih je lahko preko dvatisoč, lahko čimbolj izkoristili ladijsko peščeno plažo ob bazenih na krovu. Za sprostitev v primeru neugodnih vremenskih razmer pa so poskrbele terme. Na ladji so imeli tudi tiskarno, kjer so izdajali svoj časopis z imenom Morske novice, cerkev, katere klečišča se danes nahajajo v tržaškem škofovskem semenišču, in celo svojo koračnico, ki sta jo sestavila Vittorio Giuliani in Simone Boi, s katero so odprli in zaključili vsako zabavo. Potniki so bili razdeljeni v razrede, tretji je bil namenjem izseljencem in delavcem, po razkošju pa naj bi bil na nivoju prve klase ostalih čezoceank, nato turistični razred, posebni razred in prvi.
Najbolj pomembni potniki pa so imeli eksluziven dostop do »Green room-a« (Zelene sobe), kjer so politiki, plemiči in pomembneži lahko v miru kramljali. Rex je v kolektivno domišljijo vstopil kot simbol velikih oceanskih linij v tridesetih letih prejšnjega stoletja; njegova slava se je začela že, ko so leta 1929 naznanili gradnjo. Trenutek mednarodne krize je privedel do prekinitve gradnje številnih oceanskih ladij in novica, da bo Italija zgradila eno največjih, najsodobnejših, razkošnih in najhitrejših ladij na svetu, je povzročila senzacijo. Zgodba od spočetja do uresničitve predstavlja pomembno poglavje v zgodovini italijanske mornarice, ki išče pot vstran od svojih skromnih začetkov.
V času, ko podjetja tonejo pod bremeni stroškov ladijske gradnje, da bi se izognili socialni bombi brezposelnosti, država pomaga ohraniti ladjedelnice. Sam projekt je obsegal nekaj deset kilometrov risb, v obliki trupa se skriva tisto, kar je Rexu prineslo tako željeni naslov najhitrejšega transatlantika. Ta namreč posnema obliko postrvi, v nemškem Hamburgu so v bazenih z modelčki preučevali hidrodinamiko sladkovodne ribe, ki odlično plava proti toku. Poganjale so jo štiri parne turbine s prenosom na prav toliko štirilistnih bronastih propelerjih.
Uradna moč je znašala 120.000 konjev, vendar je resnična zmogljivost, ki je bila zaradi tržnih razlogov zamolčana, dosegla 140.000 konjskih moči. Krmilo je bilo hidrodinamične vrste, kakršne še danes uporabljajo na sodobnih plovilih. S svojimi 268,2 metri dolžine in skoraj 30 širine je Rex zahteval spremembe v genovskem pristanišču, zgraditi je bilo treba drugi suhi dok. Stopnja kakovosti je bila po takratnih standardih zelo visoka; rečeno je bilo, da so propelerji tako uravnoteženi, da jih lahko premakne en sam človek. Fašistični režim ga je postavil v ladjedelnici »Ansaldo« v Sestri Ponente z jasnim ciljem sodelovanja in zmage na hitrostni tekmi med zastavnimi družbami kot ošabno uveljavitev.
»Tukaj je … tukaj je! Tukaj je! Oči, oči … Rex! Rex! ” je vzklik, s katerim se odpre znamenita scena filma “Amarcord”, ki je Federicu Felliniju leta 1975 prinesel Oskarja za najboljši tuji film. Sloviti režiser translatlantika Rexa sicer ni nikdar videl na lastne oči, saj se ladjedelniški ponos takratne fašistične Italije ni mudil v Jadranu, razen na svoji zadnji poti, tisti v tržaško luko, prebarvan v sivo, kamor so ga septembra 1944 skrili, saj je bil v Genovi v nevarnosti. »Rex postane simbol Italije, ki hiti, kar dolgoročno preraste v to, da vstopi v vojno«, pravi pisatelj Marco Ferrari v dokumentarnem filmu režiserja Maurizia Sciarre »Transatlantik Rex, ladja št.296«, v katerem sodelujejo poznavalci, zbiratelji, nekdanji delavci in kakšen lokalni navdušenec. 8. septembra 1944, natanko leto dni po razglasitvi premirja s strani generala Pietra Badoglia in pridružitvi zaveznikom, je britanska letalska eskadrila številka 272 izvedla hiter in močan napad s 123 zažigalnimi raketami na translatlantik Rex. Kljub temu, da se je Italija pridružila zaveznikom, je pristal v nemških rokah in jo skupil kot simbol nacifašizma. Leta 1938, ko so v veljavo stopili »Rasni zakoni«, so bili ti na Rexu in ostalih italijanskih ladjah suspendirani, saj so bili judovski potniki preveč pomembni, da bi jih izključevali.
Še več, to ni bila le prva italijanska križarka, z izbruhom druge svetovne vojne so francoske, angleške in nemške ladje prenehale s komercialnimi storitvami, tako da je postala največji linijski prevoznik, ki je potoval v Atlantskem oceanu in je do leta 1940, ko je tudi Italija vstopila v konflikt, onkraj luže prepeljala na desettisoče židov.
S pridružitvijo zaveznikom je Rex leta 1943 prešel v roke Nemcem, v poskusu preselitve v varnejši koprski zaliv pa je nasedel, po napadu pa štiri dni gorel, preden je potonil in se usedel na morsko dno. Njegovo sidro na Kongresnem trgu v prestolnici naznanja ponovno pridobitev izhoda na morje, na »Rexu« pa je kamen pobarvan z rdečo barvo, ki nakazuje, kje se v morju nahajajo še redki ostanki.
Lisa Stubel
