Lara se zelo veseli predstave, njej je režiser Luca Quaija posebej posvetil besedilo. V njem se je lotil zelo aktualne teme nezaupanja do drugačnih v globalnem kontekstu večetnične družbe, v kateri sobivanje z oddaljenimi kulturami lahko povzroča nelagodje in vzbuja predsodke. Okvir zgodbe je selitev mlade ženske, ki živi v sozvočju z aktualnimi trendi, globalno povezana preko socialnih omrežij, osredotočena na iskanje notranjega ravnovesja. Njeno prepričanje, da je kot sodobna in zavestna ženska pripravljena kljubovati spremembam, se v hipu zruši ob neposrednem stiku z realnostjo. Sprejemanje »drugačnega od sebe« jo namreč sili v soočanje z realnimi strahovi in predsodki, ki izhajajo v prvi vrsti iz osebne krhkosti, vzgoje in življenjskih izkušenj. Adrenalin novega stanovanja in selitve se zato kmalu spremeni v stresno situacijo, ko protagonistka odkrije, da je sosed prišlek. Zabarikadira se v hišo, da bi opazovala situacijo, a se v resnici bolj kot s sosedom sooča z lastnimi konflikti.
V Slovenskem stalnem gledališču so povedali, da monolog govori v prvi vrsti o odnosih, od neposrednega stika z drugačnostjo (ki spremeni nezaupanje v navezo in razblini nepotrebne strahove) vse do posledic nelagodnih, izkrivljenih odnosov, ki vsiljujejo določene klišeje, zaradi katerih tudi nasilje in diskriminacija lahko postaneta »normalnost in navada«. Temu režiser predstave dodaja še vlogo zelo razširjenega filtra tehnologije in predvsem spleta, katerega je glavna junakinja žrtev, saj ga pasivno prenaša in z njim nadomešča resničnost. Tako bližji je pripoved o strahovih (in šibkostih) današnjega časa; po besedah režiserja govori »o nas, ki mislimo, da smo tako civilizirani, vljudni in boljši od drugih«.
Koprodukcija je doživela premiero v izvirni italijanščini v Gledališču dei Fabbri, tekst pa je v slovenščino imenitno prevedel Janko Petrovec, nekdanji igralec stalnega ansambla SSG, priznani dopisnik RTV iz Rima in danes odgovorni urednik programov Radia Koper.
