Nekdo se presneto trudi, da bi razjezil Slovence. Le nekaj dni pred odločitvijo, ki bi preprečila ceneno in nepotrebno razprodajo najdragocenejšega slovenskega turizma madžarskemu pokojninskemu skladu Diófa, in tik pred zaključkom naše redakcije, ni bilo jasno, ali bo slovenska država (SDH) uveljavila predkupno pravico za nakup 43-odstotnega deleža Save Turizma, ki ga je slovenski državi dolgo ponujal ameriški sklad York Global Finance Offshore. Če Slovenija te predkupne pravice ne bo uveljavila in mu bo prej ali slej prodala še manjkajoči delež, bo madžarski pokojninski sklad lahko s pomočjo jedra slovenskega turizma polnil svojo blagajno za madžarske upokojence.
Samo ugibamo lahko, komu koristi, da bi Slovenija po številnih zgrešenih odločitvah in razprodaji svojih podjetij tujcem, zdaj na dolg seznam dodala še zadnjo zlatnino, ki jo premore. Trditev, da delež Save Turizma tako in tako prodaja zasebni sklad in da država pri tem ne more nič, ne drži. Še bolj ne drži, da je ta delež Save Yorku kdaj prodala slovenska država. Sklad York je do tega deleža prišel s postopnim, dobro premišljenim odkupom terjatev pri štirih tujih bankah (po neuradnih virih gre za: IntesaSanpaolo, Unicredit, Hypo Bank in Raiffeisen). York se že poldrugo leto pogaja s SDH, da bi ta odkupil 43-odstotni delež Save Turizma, vendar SDH ponudbe doslej ni sprejel. Najprej je omenjeni delež ponujal za 35 milijonov evrov, zdaj je z madžarskim skladom sklenil pogodbo o prodaji za 38 milijonov evrov, SDH pa ima do konca meseca čas za uveljavitev predkupne pravice.
Znesek je daleč pod ocenjeno vrednostjo Save Turizma, saj so turistično podjetje nekateri finančni poznavalci ocenili od 160 do 180 milijonov evrov. Če pa računamo, da gre za najdragocenejše dele slovenske obale in velike hotele na njej, za izjemne hotelske lokacije tik ob svetovno znanem Blejskem jezeru in za vrsto slovenskih zdravilišč, potem premoženje ne bi smelo biti na prodaj. Predstavniki slovenske vlade pa kljub temu opravičujejo svoje načrte z navedbo, da naj bi bilo podjetje Sava Turizem prezadolženo in nesposobno vlaganj.
Kako je slovenski turizem zabredel tako globoko?
Tak, skoraj brezizhoden položaj srčike slovenskega turizma, je posledica več kot 20-letnega lomastenja politike in tajkunsko razpoloženih podjetnikov, ki so slovensko tranzicijo dojeli kot izključno priložnost za svoje žepe. Savo Turizem je začela razvijati tako imenovana »Gorenjska naveza«, v kateri sta imela glavno besedo Janez Bohorič in Stane Valant, ki je vodil NFD Holding. Drugi steber sta razvila Borut Mokrovič in Bojan Petan v Termah Čatež in skupini DZS. Tako NFD Holding kot Terme Čatež sta svoje lovke iztegnila na morje. Glavno besedo ob morju in na Primorskem pa je prevzel Istrabenz, ki ga je najprej vodil (kasneje nadziral) Janko Kosmina in uradno prevzel vajeti Igor Bavčar – sredi leta 2002.
Istrabenz je uspel v pičlih šestih letih sesuti glavne konje obmorskega turizma. Pred tem je (skupaj z Luko in Intereuropo) za 210 milijonov evrov prodal visoko dobičkonosno Banko Koper italijanski Intesi Sanpaolo. Prodal je polovični delež v zelo donosnem bencinskem distributerju OMV Istra (za 95 milijonov evrov). Prodal je še telekomunikacijskega distributerja Simobil, zavarovalnico Adriatic in vlagal v prehranski, turistični in energetski steber (Istrabenz je skupaj z Gorenjem omogočil nastanek GEN-i).
Toda posli se Istrabenzu niso izšli. Ne sam zato, ker je brez zadržkov in nepremišljeno investiral. Ne zgolj zato, ker je za prenovo starega Palaca namesto načrtovanih 27,3 milijona porabil več kot 100 milijonov evrov, ampak zato, ker je povsem brez potrebe prevzemal Petrol in izgubljal energijo v navzkrižnem lastninjenju. Še bolj zato, ker je celotno operacijo svojega prihoda na morje Bavčar zastavil zato, da bi izvedel menedžerski prevzem in se tako iz nadebudnega politika spremenil v podjetnika in finančnega »barona« dvomljivega slovesa. Zaradi različnih spornih in nezakonitih poslov Bavčar prestaja zaporno kazen. Še pred propadom Istrabenza pa je v svoje operacije vključil še nekaj drugih partnerjev (na primer NFD Holding s Hoteli Bernardin), zaradi česar so zašla v težave tudi druga podjetja, ne samo prezadolženi Istrabenz. Prodati je moral Drogo, Kolinsko in vrsto povezanih podjetij, v težave je spravil Petrol in druge.
Po vseh sanacijah in prodajah je ostal LifeClass turizem na DUTB, Hoteli Bernardin v Savi Turizmu, propadajoči in zaprti Hoteli Metropol v lasti hrvaškega Darka Ostoje, Kempinski Palace v lasti Miodraga Kostića, San Simon v lasti Kada in Modre zavarovalnice, Salinera v pretežno nemškem Trigalu, Hotel Koper, Hotel Piran in Postojnska jama so v rokah slovenskih zasebnih turističnih podjetij … Ob vseh teh naj bi se zdaj na vrh prebili še Madžari.
Sava Turizem posluje uspešno
Sava Turizem je do Pandemije poslovala relativno dobro in kar veliko vlagala. V času pandemije je v Portorožu prenovila Hotel Histrion in hotelske bazene za skupaj kakih 18 milijonov evrov. Iz zadnjega objavljenega poslovnega poročila za leto 2020 je mogoče izzvedeti, da je leta 2019 ustvarila 107, 6 milijonov prihodkov, v prvem pandemijskem letu 2020 pa je bilo prihodkov samo še 55 milijonov. Leta 2019 je imela še za 11,2 milijona evrov čistega dobička, leta 2020 pa 6,8 milijonov evrov izgube Konec leta 2020 je imela za 90 milijonov dolgoročnih in kratkoročnih finančnih obveznosti, 1118 zaposlenih, ki jih v krizi niso odpuščali. V svojem upravljanju imajo (skupaj s turističnim kompleksom San Simon in Salinero) 2884 hotelskih in apartmajskih sob in 1363 mest v kampih. V zadnjih petih letih je v svoje hotele investirala skoraj 80 milijonov evrov in to v glavnem z lastnimi sredstvi. Premoženje Save Turizem je ocenjeno na vsaj 180 milijonov evrov (vendar je SDH naročila še eno vrednotenje družbe).
Maja Uran Maravić: Hoteli naj ostanejo v slovenski lasti
Maja Uran Maravić, strokovnjakinja za turizem, redna profesorica in znanstvena svetnica s Fakultete za turistične študije v Portorožu, je proti temu, da bi Savo Turizem prepuščali tujim skladom, saj bodo ti le čakali nekaj let in skušali premoženje dražje prodati.
»Pred kakimi šestimi leti sem morda še videla smisel v načrtu ministra Zdravka Počivalška, ki je že tedaj govoril o turističnem holdingu, zdaj pa vidim, da v taki obliki monopolnega lastništva ne prihaja do zdrave konkurence, zato predlagam, da država začasno prevzame lastništvo Save, vendar največ za leto ali dve. To bi bilo smiselno že zaradi pandemije, zaradi katere cene podjetij niso ravno primerne.« Maja Uran Maravić meni, da upravljavci slovenskih hotelov ne bi smele postati tuje hotelske verige. »Jaz bi iskala takšne lastnike, kot sta Damian Merlak v Bohinju, Marjan Batagelj v Postojni, Aleš Piščanc v Kopru. Hotelskega znanja imamo v Sloveniji dovolj, da lahko prevzamejo hotele v upravljanje. Tudi lastništvo naj bo v slovenskih rokah, ker je kapitala dovolj bodisi v skladih bodisi pri posameznikih. In nihče mi ne bo rekel, da Sava ne upravlja boljše kot Liburnija. Na Bledu in v Portorožu pa ne bi smeli imeti seniorske ponudbe z nizko dodano vrednostjo. To so naše top lokacije, takih v državi nimamo na pretek. Prodati špekulantom, ki bodo podjetje obremenili s krediti, to bi znali vsi,« meni Maja Uran Maravić.
Janez Jager, ki je včasih vodil marketing in prodajo Hotelov Lifeclass, zdaj pa z zasebnim podjetjem Best Hospitality Solutions upravlja deset hrvaških in slovenskih hotelov, meni, da bi slovenskemu turizmu koristilo, če bi imeli več konkurenčnih upravljavcev hotelov. Predvsem pa bi se hoteli iz slovenske Istre morali primerjati s tistimi iz hrvaškega dela Istre, na primer v Rovinju, kjer cene v vrhu sezone dosegajo tudi 1200 evrov za prenočitev.
Primer dobre prakse San Simon
Primer dobre prakse bi lahko bil primer turističnega kompleksa San Simon Izola, ki sta ga sicer sorazmerno poceni kupila Modra zavarovalnica in KAD že leta 2018, upravlja pa ga spet Sava Turizem. Donos te naložbe na vloženi kapital znaša za lastnike okoli deset odstotkov, kar je zelo dobro in predstavlja stabilen donos, ki ga dosegajo tudi v času pandemije. Najemna pogodba z upravlajvci določa, koliko EBITDA namenijo za redno vzdrževanje, koliko za investicije, za obnovo in za nove vsebine, poleg tega ostane še toliko denarnega toka, da to predstavlja visok donos za lastnika.
Modra zavarovalnica je poleg drugih slovenskih potencialnih investitorjev Yorku izrazila interes, da bi kupila njegov delež namesto slovenske države, ki ima pri transakciji z madžarskim skladom predkupno pravico. Modra zavarovalnica je o tem obvestila tudi SDH, da je pripravljena namesto njega uveljavit predkupno pravico in celo odkupiti SDH-jev delež Save Turizma (18,7 odstotkov). Vendar je SDH namero Modre zavarovalnice in drugih potencialnih vlagateljev zavrnil in se potem, ko slovenske države nakup ni zanimal, odločil zgolj za madžarski sklad.
Po neuradnih podatkih je možen madžarski nakup Save res nadvse čuden, saj madžarski kupci niso prišli k tistim, ki imajo predkupno pravico in še bolj čudno, da sploh niso izvedli skrbnega pregleda družbe, ki jo kupujejo. Če se York ves čas dogovarja z državo o prodaji deleža in ve, da ima kupca v Sloveniji, je res čudno, da je nenadoma sklenil pogodbo z madžarskim skladom, ki ga predmet nakupa očitno ne zanima tako podrobno, da bi izvedel skrbni pregled poslovanja te družbe.
Problem je v tem, da po prodaji Save Turizma tega ne bo mogoče popraviti. Prav zgrešena prodaja portoroških Hotelov Metropol bi moral biti šolski primer strateške napake, resno opozorilo in svarilo pred ponovitvijo napake. Zaradi resnosti dogodka se že pojavljajo pobude, da bi se takim potezam množično uprli. Podobno, kot se je pred leti to zgodilo v Kopru, ko je vlada želela v Luko Koper pripeljati nadzornike iz tuje države.
Turizem mora biti nadvse trdoživa in žilava panoga, če vzdrži in preživi celo vrsto resnih strateških spodrsljajev in groženj. Samo mislimo si lahko, kako bi slovenski turizem posloval v bolj ali manj urejenih razmerah, brez tranzicijskih kraj in številnih pretresov iz različnih centrov odločanja.
Boris ŠuligojOpozorilo vladi
Piranski svetniki so kmalu po odločitvi Yorka, da proda delež Save Turizma madžarskemu skladu, sprejeli Deklaracijo za zaščito slovenskega turizma. Z njo so izrazili zaskrbljenost zaradi načrtovane prodaje strateškega dela slovenskega turizma tujemu partnerju.
»Želimo si strateškega, ekonomsko stabilnega in družbeno odgovornega lastnika, ki bo deloval v sožitju z lokalno skupnostjo, sovlagal v razvoj in promocijo turistične destinacije in zasledoval skupne cilje trajnostne rasti turizma,« piše v deklaraciji.
»Že v primeru prodaje hotelov Metropol smo v naši občini na lastni koži občutili, kaj pomeni prodaja ne strateškemu partnerju, zato od vlade upravičeno pričakujemo in zahtevamo, da bo pri vse nadaljnjih odločitvah o prodaji tako pomembnega dela slovenskega turizma nadvse previdna in skrbna ter da bo pri vseh ključnih odločitvah upoštevala usmeritve in pričakovanja širše lokalne skupnosti. Ta skupnost lahko zaradi napačnih in nepremišljenih odločitev vlade utrpi trajne posledice na ekonomskem, socialnem in družbenem področju.Čigav je pravzaprav sklad York
York je eden od ameriških pokojninskih skladov, ki deluje po vsem svetu in ima po svetu svoje svetovalne družbe. Eno takih Yorkovih partnerskih svetovalnih podjetij deluje v Sloveniji in se imenuje ECM Partners, ki je (po pisanju Mladine) nastal iz Elements Capital, ustanovil pa ga je Savvas Liasis iz bogate ciprske družine. Že leta 2014 so od upnikov kupili slovenski sklad NFD (Staneta Valanta), od Raiffeisen, Unicredit, Hypo in Intesa San Paolo pa terjatve Save in terjatve do Istrabenza in DZS. Te terjatve pa so kasneje konvertirali v lastniške deleže.
ECM Partners po pisanju Mladine vodita Aleš Škoberne in Andrej Prah. Očitno je sklad pravočasno videl, da bo slovenski tvegan kapital iz obdobja tranzicije in finančne krize že čez nekaj let omogočal donose, ki so celo višji kot 15 % na leto.
