Riot so vajeni življenjskih izzivov. Veliko se jih je zvrstilo od davnega leta 1975, ko je skupino ustanovil veliki Mark Reale. Po njegovi smrti je Mike Flyntz na željo njegovega očeta prevzel Markovo zapuščino, pridružil se mu je najprej Donnie Van Stavern, nato pa še ostali, in nastali so Riot V – peta različica skupine.
Riot so sinonim za preizkušnje. Iz njih znajo ustvariti čarovnijo. In takšen je bil tudi medvoški izziv – s tremi domačimi pogumneži, ki so priskočili na pomoč z glasom oropanemu frontmanu, in publiko, ki se je prelevila v idiličen pevski zborček, se je prva majska sobota zapisala v anale kot dokaz, da metal še dolgo ne bo izzvenel, saj zaobjema vse, kar zagotavlja vsaj trdovratno vztrajnost, če že ne večnosti – iskrenost, sodelovanje, razumevanje in solidarnost.
Riot v Sloveniji po sedmih letih
Legendarna ameriška skupina Riot je v Sloveniji zadnjič gostovala leta 2018. Kot predskupina Primal Fear v Kinu Šiška. Ob napovedi Rocka Tomšiča, da se idoli milijonov metalskih navdušencev vračajo k nam, natančneje v Medvode, je bil marsikdo zelo presenečen, saj je upanje, da bi jih znova lahko videli in slišali pred domačim pragom, počasi usahnilo. A v soboto, 3. maja 2025, so Riot čisto zares pristali na odru veliko “manjše institucije” – Mladinskega centra Jedro Medvode.
Večer je bil razprodan. Prišli so od vsepovsod … celo z obale, kjer so znani po tem, da se na špile ne podajo niti v sosednjo občino, kaj šele regijo. Zastopana so bila skoraj vsa slovenska narečja, za dodatek pa so poskrbeli še gostje s Hrvaške, iz Italije in Avstrije. Najbrž bi jih iz Italije prišlo še kaj več, če ne bi Riot tam odigrali kar tri koncerte pred tem. Zadnji je bil v Bologni, kjer je bila tudi slovenska delegacija, skromna v številu, a ne v podpori in navdušenju.
Vrhunski koncert v Bologni
Nastop v klubu Alchemica v Bologni je bil zadetek v polno. Bend je bil na vrhuncu, publika je frontmanu Toddu Michaelu Hallu jedla iz roke, medtem ko jo je razvajal s svojim neverjetnim petjem. Vse od popolnega izbruha s Hail To The Warrior, zaporedja Fight Or Fall in Fire Down Under, legendarne Road Racin’, posvečene Marku Realeju, pa do Warrior, Johnny’s Back, Swords and Tequila in absolutno nepogrešljive Thundersteel, ki vedno napove konec koncerta, je bilo vroče tako na odru kot v vsakem kotičku dvorane, še bolj pa ob vrnitvi benda, ko so postregli z zadnjimi Bloodstreets, Flight Of The Warrior, Outlaw in Sign Of The Crimson Storm.
Ob vedenju, kaj vse nas čaka, je bilo pričakovanje vsaj tako dobrega vzdušja doma, na domačih tleh, še večje. Navdušenje je bilo tako veliko, da smo z veseljem zamahnili z roko ob govoricah o Toddovih težavah z glasom. Kakšne težave neki, ko pa je manj kot 24 ur nazaj žvrgolel na vse grlo?
Uvertura z Metalsteel in Crystal Viper
Večer so odprli domačini iz Medvod, ki jih je do zdaj že dodobra spoznala vsa Slovenija. Na sceni so namreč kljub mladosti že celih 25 let. Metalsteel so odigrali kratko, a udarno set listo, ki je vzdušje stopnjevala do vrhunca s trisom Spomenik, Novi svet in Heavy Metal Is Our Religion. Ko je basist in glavni govorec Matej Sušnik dejal, kako so kot mulci poslušali Riot na kasetah, in kakšna čast je, da bodo v kratkem nastopili na taistem odru, so se nakazale prve sledi čustveno intenzivnega večera.
Štafeto je od domačih prevzel poljski bend Crystal Viper, ki so zaradi nepredvidljivih dogodkov malce premešali vloge in člane zasedbe, a frontmenka Marta Gabriel, ki je krotila tako kitaro kot svoj močan in ušesom prijazen glas, je publiko razgrela do temperature, primerne za junake večera. In res so se izkazali kot pravi junaki. Na odru se je namreč pojavil Rock in dal krila slutnji, da je nekaj narobe.
Brez glasu, a z vulkanom energije
Žvrgoleči vokalni stroj iz Bologne je čisto zares imel težave, zaradi laringitisa je komaj govoril in mislili smo, da je to konec večera. A Riot so ostali na odru. Ob pomoči prijateljice, domače pevke Katarine Čotar, ki je odpela glavnino skladb, ter Urbana Železnika in Andreja Jeličiča, ki sta nekajkrat pogumno vskočila na sceno, predvsem pa ob nadnaravnih močeh Todda in mojstrske izvedbe slehernega člana benda so neprekosljivi Riot ustvarili nepozaben, ikoničen večer. Toddova hvaležnost je bila kljub “brezvetrju” njegovega glasu tako v nebo vpijoča, da je bil ganjen skoraj do solz.
Pojoča publika in izvrsten dirigent
Trije nadomestni pevci, izjemna energija, Todd, ki je s svojimi dirigentskimi veščinami do petja pripravil tudi tiste, ki ne zapojemo tako zlahka, predvsem pa neizprosna homogenost inštrumentalistov je novi recept za krizne trenutke.
Frank Gilchriest se je izkazal s svojimi edinstvenimi udarci po bobnih, Jonathan Reinheimer, ki zdaj že tretje leto suvereno nadomešča Nicka Leeja z zdravstvenimi težavami, je mojstrsko asistiral kitarskemu kolegu, navadno poln šal, a tokrat izjemoma mrki (nihče mu ni zameril) Donnie van Stavern je blestel na basu ter vedno boljši, če se to sploh da, najbolj podcenjen med podcenjenimi kitaristi v vesolju, učenec, ki je prekosil učitelja Marka Realeja, človek, ki živi za in z glasbo, Mike Flyntz, ki je s svojo črno kitaro vse prisotne spravil v dlje trajajočo ekstazo.
Rock je takoj na začetku vsem ponudil možnost povračila denarja za vstopnico, pa se za to ni odločil nihče! Še po koncu jih je veliko ostalo, saj so supermani iz benda kljub naporni turneji in zapletom prišli med fene, se z njimi slikali in podpisovali vse živo v nedogled.
Oglejte si kanček vzdušja na odru:
Riot – Bloodstreets (Medvode, MCK Jedro – 3.5.2025)
Obljubili so, da se vrnejo. Držali jih bomo za besedo.
Todd se je zahvalil Sloveniji
