Da na Daljnem vzhodu svet merijo z drugačnimi vatli, je jasno vsakomur, ki je večkrat obiskal te kraje. Tam je ne glede na materialni status na pretek tistih, ki srečo razumejo po svoje, skozi nasmehe in skromne želje.
V Butanu domačini, ki jih je približno dvakrat manj kot nas, v Sloveniji, predvsem pa menihi, postrežejo z enostavno razlago sreče. Zanje je sreča skrb vsakega. Vsi morajo skrbeti za skupno srečo. Zanje je to razlog obstoja in smisel življenja vsakega posameznika. Takoj tudi postrežejo s pojasnilom, da sreče ne morete iskati zunaj sebe. Ona je v vsakem posamezniku utemeljena na štirih stebrih. Ljubeča prijaznost, sočutje, nenavezanost na materialno in karma. Definicija karme je v našem zahodnem svetu dobila vulgarno razlago v slogu, da je karma »prasica«. Vsak dobi to, kar si zasluži. Butanci pa karmo razumejo kot gradnik sreče. Tvoja dejanja in odločitve imajo vedno vpliv na svet okoli tebe. Karma je kot sajenje dreves. Če posadiš jabolko, ne pričakuj, da bo zrasla breskev. Pri sebi mora vsak najprej ugotoviti, da se ima rad, ne glede na okoliščine in da je to dovolj. Od tu naprej lahko pomagamo drugim.
Naš, zahodni svet pojem rad imeti samega sebe razume popolnoma drugače. V nadvladi, sebičnosti, narcisizmu, samovšečnosti, vzvišenosti in vladanju z močjo. To nenazadnje vodi v vse vojne, etična čiščenja, genocide in grožnje z atomskim uničenjem. Danes se o teh stvareh pogovarjamo tako, kot da bo jutri napočil ta sodni dan. Čeprav je za prebivalce Gaze sodni dan vsak dan.
Iz te perspektive verjamem, da bomo kmalu pri nas začeli govoriti o bruto nacionalni nesreči. Pritoževanje je tako že neke vrste genski zapis v teh prostorih. Skratka, brez vojne se bruto nacionalna nesreča pri nas kopiči z neverjetno hitrostjo. S korupcijo, klientelizmom, egoizmom, političnim zaslužkarstvom in priskledništvom pa ji ni videti konca.
