Najverjetneje s kakšno opombo, da je potrebno tudi demokraciji postaviti okvirje in meje. Najbolj razvpita diktatorska imena polpretekle zgodovine zagotovo niso o sebi nikoli razmišljali kot o osebi, ki zavrača demokratsko držo. Celo enopartijski sistemi so bili nekako demokratični. Z omejeno izbiro, ampak še vedno svobodnimi volitvami. Seveda, če še verjamemo, da so volitve najvišji zunanji znak demokracije. Svobodna volja posameznika kot merilo stopnje demokratičnosti družbe. Tudi če izbiramo med tremi enakimi, enako nam nedemokratičnimi politiki, je to še vedno oblika demokratskega izražanja. Druga zgodba je, kaj se zgodi po volitvah. Vedno znova težko dobimo odgovor na vprašanje, zakaj vsakega svobodno izvoljenega politika v največjih demokracijah sveta slejkoprej zanese na avtokratsko pot. Odločal bi sam, verjel, da se spozna na vse, nastavljal po svoji volji in nagrejeval po tem, kdo se mu bolj prilizuje in ga hvali. Avtokrat potrebuje to neprestano malikovanje in priklanjanje vseh. Ves čas potrebuje dokaze, da je največji, najpametnejši in da prekaša vse pred seboj. Skoraj ni šefa vlade na svetu, ki ne bi kmalu začel govoriti o tem, kako je pod njegovo vlado vse bolje, da so se naredili gromozanski koraki naprej in popravile napake za nazaj. Največ ugodja nudi izjava, mi smo prvi, jaz sem prvi, ki je naredil to in to.
Torej, kaj zares skriva v sebi izjava posameznika, ko reče, da je demokrat? Taka izjava je čisto prazna. Prvič, ima enak status kot pregovor o strahu. Znotraj je votel, okoli ga nič ni. Drugič, če moraš zase poudarjati, da si demokrat, potem tu nekaj ne štima. Ker biti demokrat, je samoumevnost. Ko samoumevnost postavljaš v ospredje, to naslovnik razume kot napako, kot prikrivanje in zakrivanje v slogu, da sam veš, da nisi ravno demokrat po duši in še manj po dejanjih, ampak izjava o demokratičnosti skuša prekriti tvojo pravo naravo. Ko se je po ustanovitvi stranke z imenom Demokrati oglasil eden od užaljenih, je govoril točno o tem. Vodja demokratov je po njegovem mnenju največji nedemokrat. Z vsemi sočnimi in osebnimi zgodbicami podprta teza ne bo preživela dolgo, bo pa ostala kot opomin. Bojte se tistih, ki se iz volkov skušajo preleviti v ovce le z menjavo imena, kože in dlake in naj nas v trenutkih tehtanja o tem, kdo je zdaj na slovenskem največji demokrat, spomni stara misel. Demokracija ne umre takrat, ko ljudje ne morejo svobodno govoriti. Demokracija umre takrat, ko ljudje nimajo več volje ali možnosti poslušati drugega.
