Evrovizija je obrobna prireditev, ki pa ji sami protagonisti in mediji dodajo vrednost, jo umento napihnejo. Eurosong je tudi zrcalna slika dogajanja na stari celini. Nerazumljiva zavezništva in nerazumljiva glasovanja. Izgubljenost na vsej črti, kjer vsi igrajo samo še na vidne učinke. Vidno bo zmagovalo tudi na evropskih volitvah, ker nam vsi obljubljajo isto. No, skoraj isto. Eni bi več vojn, drugi pa več zelenega, eni bi več kšefta, drugi pa več sociale. Vsi pa nas na soočenjih prepričujejo, da se bodo na evropskem parketu borili za nas. Goloroki in prepojeni z domoljubjem bodo naše interese ne le branili, temveč celo udejanjali. Bodo neke vrste samuraji, ki gredo do konca. In tu je ključna točka nesporazuma oziroma kopice neumnosti, ki jih proizvajajo kandidati. Naš interes je vedno interes drugega. V svetovnem merilu gre za interese vojaških zvez, globalnih korporacij in velesil. Na evropskem parketu pa bodo to interesi najmočnejših strank, ki že več kot tri desetletja vodijo Evropo. Naši poslanci se bodo tam pridružili velikim družinam, v katerih ne bodo imeli nobene besede. Veseli bodo, da prejemajo solidno plačo in še kakšen dodatek. V trenutku, ko bodo naši predstavniki dobili občutek, da nekaj pomenijo, pa bodo že nevarno v vodah korupcije in podkupovanj. Zgodba našega evroposlanca, ki so ga dobili s prsti v marmeladi, je točno to. Ni šlo za nekaj dodatnega zaslužka, šlo je za priznanje, da si pomemben, da te lobisti in podkupovalci prepoznavajo kot pomembnega in slovenski predstavniki kjerkoli po svetu si želijo točno tega: prepoznavnosti in občutka pomembnosti. Gre dobesedno za hlastanje po priznanju in trepljanju s kakšnim pokroviteljskim govorom, da smo na pravi strani zgodovine. Katera je prava stran zgodovine, se vedno ugotavlja za nazaj, prav zato je treba evropske volitve pri nas gledati skrajno lokalno. V bistvu nam kandidati govorijo, kako naj se živi in dela v Sloveniji. So nekakšna predpriprava na prave parlamentarne volitve, ki bodo čez dve leti, zato so vsa vprašanja o zelenem prehodu, drugem bloku jedrske elektrarne, referendumskih vprašanjih, migrantski politiki in priznanju Palestine le vaje v slogu, ki nimajo zveze s tem, kar bo devet samurajev počelo v evropskem parlamentu. Tam bodo predvsem poskrbeli za svoje transkacijske račune in oplemenitili bodoče pokojnine. Edino pravo vprašanje, ki bi ga kandidati lahko dobili, bi se zato moralo glasiti: »Ste pripravljeni delo v Evropi delati brezplačno v dobro Slovenije?« Za samuraje je to častno delo in žrtvovanje.
Leon Magdalenc DEVET SAMURAJEV V EVROPI
Politiki radi govorijo bedarije, največkrat v obdobju, ko se pripravljamo na volitve. Naenkrat slišimo, da gre za usodne volitve, da so pred nami odločilne volitve, da gre za pravi referendum in takorekoč za obstoj ali ne obstoj naroda, države ali kar cele civilizacije. Letošnje evropske volitve so nekakšna kulminacija neumnosti, ki od daleč spominjajo na končano pesem Evrovizije.
