Seveda ga svet ni slišal in se je odpeljal v nasprotno smer. Zdaj bi ta misel morala imeti povsem drugačen naslov. Nekoga moraš sovražiti je mantra, ki nas je zajela v tem tisočletju. Vsi kar tekmujejo med seboj, kdo bo koga bolj sovražil. Tudi pri nas. Po tragediji v Novem mestu tri četrtine Slovencev sovraži Rome. Tako so pokazale ankete v času, ko se je sprejemal zakon, ki bo uvedel red in disciplino tudi med te vsiljivce, ki Slovencem kratijo spanec.
Z veseljem so z veliko večino poslanci odločili, da je ta država dala v roke represivnim aparatom še več pooblastil. Policija je dobila bianco menico za vsako svoje dejanje, lahko tudi v najbolj brutalno poseganje v osebne svoboščine in nedotakljivost zasebnih prostorov. Ko se boste čez leta počutili približno tako kot protagonisti distopične nadaljevanke Deklina zgodba, se spomnite, kdaj se je začelo, kdaj smo dokončno zdrsnili na pot avtokracije in le še sanjali o ustavi. Pustite ustavo, če imamo tu opraviti z grožnjo, ki jo je potrebno zatreti. Slovenci smo se tako ali tako vso svojo zgodovino počutili ogrožene. Bili velikokrat v koži, ki jo zdaj nosijo Romi.
Preseljevani, asimilirani in v očeh razvitih navadni divjaki. Divjaki, ki ne spoštujejo pravil, imajo svoje navade, zaudarjajo in se ne umivajo ter govorijo jezik, ki ga nihče ne razume. Vse zahodne velesile so ob razpadu Jugoslavije na Balkan gledale kot na kotel barbarov, ki se naj kar pobijejo med seboj. Nekaj časa smo bežali iz tega kotla, zdaj sami silimo vanj. Danes sovražimo Rome, že lep čas sovražimo migrante, latentno sovražimo vse, ki ne govorijo slovenskega jezika, in sovražimo vse, ki so krivi, da nismo to, kar bi si želeli biti. Nase smo sprejeli zgodovinsko težo zasuka v najbolj desne ideologije. Tiste svetovne nazore, ki s prstom kažejo na vse, ki najedajo avtohtoni narod. Predvsem pa nam kradejo užitke oziroma celo sami uživajo na naš račun. To, da eni brez dela dobivajo socialne podpore in nadomestila, je nezaslišana ugotovitev. Nevzdržno za delovnega Slovenca, ki si je vse priboril sam s svojimi metaforičnimi žuljavimi rokami.
Nevzdržno za Slovenca, ki si je zaslužil več in tega ni dobil. No ja, turbo pidovski kapitalisti so druga zgodba, čeprav velikokrat najbolj glasni, ko je potrebno nekomu vzeti kakšne pravice. Kaj je torej zares pred več kot šestimi desetletji zapisal Ivan Minatti v svoji legendarni pesmi? Napisal je točno to, kar se zdaj dogaja pri nas. Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav je to trava, reka, drevo ali kamen. V tem prostoru pokamo od ljubezni do narave in prekipevamo od sovraštva do drugače mislečih, drugače govorečih in drugače kulturno živečih. In mnogi so na to ponosni.
