Električni avto je znanilec prihodnosti. Nepogrešljiv v vseh dokumentih trajnostnega razvoja. Čeprav se že ob dveh vprašanjih, koliko odtisa pusti produkcija baterij in koliko uničenje le teh, začne nelagodje. Vseeno pa gre za vizijo, kjer avto ne bo imel več istega mesta in pomena ob njegovem izumu. Avtu se je pripisovalo marsikaj, ampak v osnovi je pomenil občutek svobode. Lahko se odpeljše, kamor hočeš. Lahko sta točki a in b še tako narazen, veš, da jih boš dosegel. Brez omejitev in brez skrbi. Z eletričnimi avtomobili smo se odpovedali tej svobodi. Vsaka daljša pot pomeni logistični podvig. Nič več svobodna vožnja v nedogled, temveč načrtovan projekt. Kje polniti baterije, kje se ustavljati, koliko časa bo vse skupaj podaljšalo našo pot. Postajamo prostovoljni ujetniki narave samega prevoznega sredstva. Nismo več mi njegovi gospodarji, temveč ravno obratno.
To se nam je zgodilo tudi s pametnimi telefoni. Ena največjih pridobitev človeštva, s katero smo lahko na različnih nivojih povezani z vsem, nas je od nastanka naprej korak za korakom spremenila v popolne zasvojence. Brez njih ne gre več. Kot odvisniki ne morejo brez rednih odmerkov, tako mi ne moremo brez pogledov na telefonske ekrane. Če so nas na eni strani ujeli s tem stalnim pogledovanjem, tem stalnim prižiganjem in preverjanjem, so nas po drugi strani skozi svoje algoritme spremenili v objekte korporacij, ki so o nas dobile vse podatke. Prostovoljno smo se odpovedali svobodi in prepustili neznancem vedenje o sebi. Ti vedo, kje smo, kaj so naše želje, kaj se pogovarjamo, kaj gledamo in kaj kupujemo. O nas vedo več kot mi sami.
Potrošništvo je posebna droga, ki ti daje občutek svobode, sreče in zadovoljstva. Vsak nakup je hipen porast dopamina, čeprav hitro sledi razočaranje. Razočaranje je v tem, da te noben nakup več ne zadovolji, zato se ujamemo v past, ki nam jo nastavlja potrošništvo. Namesto da bi se svobodno odločali, se svobodno prepustimo ujeti v krog neskončnega trošenja. Ja, nihče nas ne sili v to, ampak neskončnost izbire se nam stalno nastavlja in nas stalno vabi. Vabi, da nekaj izberemo, ker bo brez naše izbire z nami nekaj hudo narobe. Skratka, trik, ki nam ga je podtaknil potrošniški sistem, je enostaven. Navidezna svoboda izbire se je spremenila v hlapčevstvo. Smo hlapci, ki popolnoma svobodno služimo gospodarjem. O svobodi bomo kmalu brali samo še v zgodovinskih knjigah.
