Morda bo enkrat v prihodnosti razmerja v družbi upravljal algoritem, ki bo temeljil na referendumski volji državljanov. Za vsak zakon, odlok ali odločitev politike bo potrebno potrditev dobiti direktno pri volivcih, ki bodo poleg obvezne davčne številke slej ko prej dobili še spletni obrazec za vsakokratno glasovanje. Kar v končni konsekvenci pomeni, da bomo ukinili parlament. In glede na razprave poslancev v zadnjih sklicih v tem sploh ne bi bilo nič slabega. Prihranjene bi nam bile mnoge brezplodne seje in izognili bi se mnogim neumnostim, ki jih poslanci trosijo pred mikrofoni in kamerami. Zato pričakujem, da se bo v času pred bližajočim referendumom o zakonu o dodatkih k pokojninam peščici umetnikom število neumnih izjav podeseterilo.
Ne nazadnje je že sam referendum neumnost na kvadrat. Mobilizirati volilno bazo za to, da se zavrne en minorni zakon, ki v bistvu skoraj nič ne dodaja ali odvzema, je ena večjih bedarij osamosvojene Slovenije. V bistvu me predlagatelji žalijo. Prvič me žalijo kot upokojenca. Nisem sicer zaslužen umetnik, sem pa šel zasluženo v penzijo. In enkrat se ti frajerji lahko spomnijo, da bi bilo fino na novo definirati pravice upokojencev. Da se nam recimo odvzame zdravniška oskrba. Omeji število receptov. Odvzamejo predrage terapije. Saj itak nismo več produktivni, torej smo zajedavci družbe. Iz tega izhaja druga žalitev.
Predlagatelji umetnike označujejo kot parazite, ki živijo na naš račun. Ko poslušam, gledam in berem kretenizme na temo nerazumljive, hermetične, nepatriotske in preveč moderne umetnosti, sem lahko samo žalosten. Žalosten, da živim med državljani, ki sovražijo umetniško produkcijo, ki ni v njihovem registru. Še več, sovražijo itak vso umetnost, ki ni domoljubna, nacionalna in preprosta. Za zjokat je dejstvo, da so pripravljeni brez slabe vesti skozi okno vreči dobrih šest milijonov za referendum, ki je lahko celo glasovanje o okusih. Eni menijo, da je nekaj super, drugi pa meni, da je taisto zanič. A ni skrajno sprevrženo to dejstvo, da se z referendumom nekako odloča, kdo je zaslužen in kdo ne. Kdo je pravi in kdo ni. Ne nazadnje pa me predlagatelji referenduma žalijo, ker mislijo, da jim bomo verjeli. Verjeli njihovi skrbi in njihovemu dušebrižništvu.
V principu gre le za jasen političen boj stranke in priložnost, da si vzamejo svoj čas in prostor v medijih. Da še enkrat demonstrirajo svojo odločenost, kako nočejo, da bi kdo užival na njihov račun. Predvsem pa ves čas razpihujejo sovraštvo in uživajo v tem, da bodo spet nekomu nekaj prepovedali. Leta 2001 so odvzeli samskim ženskam možnost oploditve, zdaj upajo, da bodo peščici umetnikom vzeli nekaj sto eurov. Ali smo se res za to borili?
