V tvojih biografijah piše, da si igralec, boksar in častnik slovenske vojske. Igralstvo je tvoj poklic, boks tvoj šport, od kod pa vojska?
Ne boksam več. Je pa res, da se vse življenje ukvarjam s športom. Človek je pač v življenju od nečesa odvisen. Moja odvisnost je v tem, da hočem najti mir, najdem pa ga tako, da izčrpam svoje telo. Najprej sem plaval, celo osnovno šolo, dvakrat na dan. Plavanje je zelo naporen šport in ta napor je postal moj standard. Leta 2003 sem dobil ponudbo, da v filmu igram boksarja. Rekel sem si, te vloge ne morem igrati, če o boksu nič ne vem. Začel sem trenirati, za sabo nimam nobene borbe, bil pa sem v ringu z izkušenimi boksarji. V klub, katerega je vodil Saša Taraniš, je nekajkrat prišel “sparirat” tudi Dejan Zavec, vztrajal sem 14 let. Všeč mi je bilo, izčrpalo me je in po treningu se mi je zdelo, da sem se znebil svoje nakopičene jeze in delno tudi strahu. Kot namestnik poveljnika čete v Bohinjski Beli sem nekakšen koreograf. Oblikujem formacije ljudi v uniformah, ki služijo ciljem, višjim od tega, koliko ima kdo na računu in kako je oblečen in kakšen avto vozi. Postavljam formacije (koreografije), v katerih se ljudje počutijo varne, kar pomeni, da skrbijo drug za drugega. Solidarnost in tovarištvo sta bili zame vedno vrednoti, ki pa žal izumirata, ali pa sta to vrednoti za romantike in naivneže. Uniformo sem oblekel prostovoljno, tako sem nekam pripadal, tak človek sem. Pripadam gledališču, ko sem bil pomorec, sem bil del posadke, in če me kaj opredeljuje, je to prepričanje o pripadnosti in skupnosti. To je to, kar povezuje vse te tri stvari, o katerih me sprašuješ. Igralstvo je shizofren poklic, igralec ni nič, dokler ne dobi besedila, dokler ne dobi vloge. Bolj, kot je nič, boljši igralec je.
Ko se odločiš za igralstvo pri osemnajstih, najbrž ne razmišljaš, kot si rekel, da si nič, da bi bil vse! Zakaj torej?
Istočasno sem bil vpisan na pravo in ekonomijo, mislim, da bi šel na pravo, če ne bi tistega leta ’91 naredil izpite na AGRFT. Ne bi poskušal še enkrat. Izpiti so bili izziv, sem tekmovalen človek, vpisanih je bilo 200, sprejetih pa deset in to se mi je takrat zdelo super. Nisem vedel, v kaj se spuščam, dve leti sem se ukvarjal s tremo, ker res ni običajno stanje, da si naraven na odru. Vsi te opazujejo, ti pa se delaš, da te ne. To ni naravno stanje. Potem ti pa rečejo, kako si bil naraven, ker si se delal, da te nihče ne gleda. Malo moraš biti »upičen« na svoj način. Kar je pa res, da sem vedno rad potoval in je igralstvo z vsako vlogo in besedilom poklic, kjer si neprestano na poti, čeprav ne spreminjaš zemljepisne širine, je oder vedno tam.
A je kakšna vloga, ki je ne bi igral?
Vloge ne bi odklonil, odklonil bi pa stališče, kontekst, sodelovanje in to sem naredil že nekajkrat, če se mi je kaj zdelo banalno. Temu se izogibam. Vsemu, kar je povezano z rumeno barvo. Naše poslanstvo je kazati zrcalo, opredeliti se, iskati kontekste, podtekste, ukvarjati se z malo globljimi stvarmi, obenem izobraževati, ne pa poneumljati.
Vrniva se k vojski. Večkrat smo se pogovarjali o tem, da bi morali uvesti obvezni vojaški rok, morda za mesec ali dva. To bi bilo obdobje, v katerem bi spoznali, kaj pomeni biti del skupnosti, kaj pomeni solidarnost, delo za nekoga drugega, ker nikjer drugje tega ne bi bilo mogoče spoznati. Sem sicer ostra nasprotnica vojske …
… jaz tudi! Razlogi, o katerih govoriš, so tudi edini smisel vojske. V uniformi nisem prestopil Kolpe niti Karavank, sem domoljub in svojim vojakom razlagam razliko med domoljubjem in nacionalizmom. Nacionalizem poganja jeza in sovraštvo, domoljublje pa naj bi poganjala ljubezen. Smisel vojske ni orožje, nisem ljubitelj orožja, sem pa pristaš enote, ki je skupaj zato, da nekaj naredi. Že to, da preživiš brez trgovskega centra in brez mame, ki ti vse opere, zlika in skuha, je nekaj. Tako, kot je rojstvo otroka nekaj, o čemer se ženske pogovarjajo do smrti, se tudi jaz, ki sem bil zadnja generacija v jugovojski in dezertiral iz Niša. Moški se veliko pogovarjamo o tem, kako smo preživeli vojsko. To je pravzaprav iniciacija iz fanta v moškega, lahko je pa tudi način, kako preživeti v naravi. V vsem tem vidim nek smisel. Danes smo navajeni plačati vse, navajeni na to, da nekdo drug nekaj naredi namesto nas. Hodimo po ljubljanskih ulicah, mimo obnemoglih in pretepenih ljudi, pa se nas to ne tiče. Želel bi si več razumevanja, odovornosti in sočutja med ljudmi.
Kakšne so obveznosti rezervnega poročnika? Kaj mora početi?
Vsako leto spomladi sem vodil osnovna usposabljanja, kar traja deset dni. Pred tem so nam, častnikom in podčastnikom, v treh dneh razložili naloge. Marca imamo osnovno usposabljanje, test rokovanja z orožjem, preverbo bivalnih sposobnosti, taktični premiki po bojišču, spanje v naravi, septembra pa je vojaška vaja. Traja skoraj mesec dni, kjer smo to, kar smo se spomladi naučili, preverili v praksi.
Veliko obveznosti v letu dni, še posebj za nekoga, ki toliko igra kot ti?
Običajno je bilo tako, da teden dni med vajo nisem imel predstav, ko pa so bila usposabljanja v Bohinjski Beli, sem bil tam do štirih, šel v Ljubljano odigrat predstavo in nato nazaj.
Kar naporno?!
Začela sva pogovor s tem, da se rad izčrpavam oz. da se moram izčrpati, da dosežem mir. In to je to.
Večina tistih, ki boksajo, pravi, da tako sproščajo jezo. Ti ne boksaš več, vojaška usposbljanja imaš dvakrat letno. Kam usmerjaš jezo?
Pred kratkim sem bil star 50 let in z leti se človek nauči živeti z jezo. Jo obvladati. Za večino jeze si odgovoren sam, ukvarjaš se s stvarmi, na katere ne moreš vplivati in jeza je posledica tega. Ukvarjaš se ali s preteklostjo ali prihodnostjo, politiko, življenjskim slogom, ki ga vidim okoli sebe … V glavnem s stvarmi, ki se me ne tičejo in s 50 leti, bi se s takimi stvarmi moral nehati ukvajati. Teoretično to vem že dalj časa, zdaj pa sem na dobri poti, da bo tako tudi v praksi.
Kaj te bo vedno jezilo?
Plehkost, banalnost, primitivnost, v kateri živimo, kjer se uspeh meri v denarju, kjer je uspeh to, kdo bi koga bolj prinesel naokoli. Kjer sta zvijačnost in preračunljivost nagrajevana.
Kaj pa hudobija in zloba?
Tudi. Zakaj je človek tak? Zaradi strahu in nebogljenosti, frustracij, kompleksov, ne upa se spopasti s samim seboj.
To so tudi razlogi za vojne. Sem tista generacija, ki se ji je zgodilo vse, od menjave družbenega reda, valut, razpada in nastanka nove države, vsekakor pa nisem pričakovala še ene vojne. Že misel na vojno me plaši, ob tem ne znam razsodno razmišljati.
Vsaka generacija je doživela vojno, mi leta 91. Takrat sem bil v teritorialni obrami, pri osemnajstih sem v uniformi naredil sprejemne izpite na AGRFT. Vojna povzoča katarze, tako kot mora človek priti do dna, da lahko spet raste, se mora nekaj podobnega zgoditi tudi v širšem družbenem kontekstu. Zavestno rinemo na dno, da se lahko potem nekam dvignemo. Današnja vojna je zaradi energentov. Leta 2006, ko sem obiskoval šolo za častnike, sem napovedoval, da bo naslednja vojna za vodo. Ukrajinska vojna se bo rešila tako ali drugače. Ko pa gledaš tole sušo, presihajoče reke in jezera, vodnjake in bo žejnih in brez vode vedno več ljudi in rastlin, takrat pa morala in etika izgubita svojo težo, ker gre za preživetje in voda je osnovna dobrina. Tega se najbolj bojim.
Ko sem gledala požare in uničenje na Krasu, sem se spomnila filma Zeleno sonce iz leta 1973, režiserja Richarda Fleischerja, s Charltonom Hestonom v glavni vlogi. Dogaja se leta 2022, v popolnoma devastiranem New Yorku. 40 milijonov ljudi živi v pomanjkanju na ulicah ali majhnih stanovanjih, peščica ima vse. V mestu je eno samo drevo, kot bi bilo v muzeju. Velike korporacije obvadujejo vse, hrano predelujejo iz umirajočih ljudi v zelene ploščice, ki jih reklamirajo kot hrano iz alg. Večkrat se spomnim tudi filmov Mad Max in Venom, v katerih divjajo vojne za gorivo. Tolažila sem se, da je človek racionalno bitje in da se nam kaj podobnega ne more zgoditi. A smo zdaj že blizu … Na določen način sem vesela, da sem že toliko let na svetu, da sem doživela drugačen svet, kot je ta, ki ga živimo danes.
Ja, žalostno, tudi jaz sem nostalgik in romantik. Večkrat sem si rekel, pa saj lahko še kaj postorimo za naša življenja, ne moremo se kar posloviti ali pa poslavljati, ne moremo toliko časa umirati. Jaz bi rad živel, nočem umirati. Toda, tako kot je prostor za pesimizem, je tudi za optimizem. Nekako se mi zdi, da se je tudi kapitalizem izstrošil tako, kot se je komunizem in da se ljudje vračajo k naravi, obnovljivim virom … Morda je upanje, da se bodo stvari obrnile. Predvsem pa se nam mora nehati muditi, da nehamo bezljati, malo se moramo ustaviti, ker je ta hitrost požiralnik in generator gospodarske rasti in potrošnje in potem … Več si naredil, več si porabil in kaj?! Zakaj in komu si se moral dokazati?
Spomladi si v MGL pripovedoval zgodbo o tvoji nesreči. V mojih mladosti so bili veliki frajerji tisti, ki so delali na naftnih ploščadih in pomorščaki. Eden od razlogov je bil najbrž tudi ta, da takrat nismo veliko potovali in ti ljudje so prinašali s sabo vonj po svetu. Si zato šel na ladjo?
Eden od. Spomnim se Desperadosa …
Tudi jaz, delal je na naftni ploščadi …
Nekaj mesecev jih ni bilo, ko pa so prišli, je bilo vse njihovo. O tem govorim tudi v predstavi Človek v morju, ki si jo omenila. Takrat sem bil še v srednji šoli in ob njih sem čutil neko svobodo in boemskost, ki mi je takrat vzbujala simpatijo. Iti izza obzorja, se ne vrniti, potem pa so vrnili in pripovedovali nore zgodbe. Zdelo se mi je, da se nam, ki smo v mestu, nič ne zgodi. Kar seveda ni res …
… druge stvari se nam dogajajo.
Ja, ampak kaj se na 100 kvadratih lahko zgodi? Tam, na morju je neka druga melanholija, je svoboda, ki pa ni za vsakogar.
Kakšen človek prenese več mesecev omejenega prostora, točno določene ljudi? Če greš na ladjo, delaš ves dan …
Nekako moraš preživeti dan.
Prisiljen si se soočiti s svojimi travmami. To ni samo avantura, potovanje. To je avantura s samim seboj.
Pri meni je bila to res avantura, šel sem na ladjo trikrat po tri mesece. V treh mesecih sem se želel naučiti čim več, da bi mi pomorstvo zlezlo pod kožo. Ne morem pa reči, da sem pomorščak. Na ladji je lahko marsikdo, biti na morju vse življenje pa malokdo. Kot pomorščak si nič, nisi ne živ, ne mrtev, nikjer nisi v živo, ne veš, koga pogrešaš. Ko si na morju, pogrešaš družino, ko si doma, pogrešaš morje in ladjo, kamorkoli prideš, si tujec … Živeti s tem, pristati na to …
Spomnim se zelo dobre knjige turškega avtorja, ki govori o razmerju med ženo in možem, ki je pomorščak, o njuni družini. Ženska neprestano čaka, mož pa je vsakokrat drugačen, ko se vrne. Vedno hitreje želi spet na morje, ona pa da čimprej gre. Ker je slast pričakovanja večja od sreče, ko je doma. Zakaj si se odločil za ladjo?
Na begu sem bil vse življenje, pa ne bi govoril o družinskih razmerah, v katerih sem odraščal. Dejstvo je, da sem imel zelo čustvena starša, nezrela, premlada sta imela otroka. Odkar se spomin, sem bil na begu. Zame so bile, ali iti v vojsko ali na potovanje ali na ladjo, pravzaprav počitnice. Vojsko sem služil v Nišu, pri specialcih. Tam so ljudje trpeli, si rezali žile, jaz pa sem bil na počitnicah. Spoznavaš nekaj novega. Najbrž ni naključje, da sem igralec. Z vsako vlogo si nekdo drug, nekam prideš, nekaj zavohaš. Kamorkoli sem prišel in bil tam nekaj časa, so mi ljudje rekli, pa saj ti si tak, kot da si tukaj doma. Hitro sem se naselil, se udomačil, povsod od bivših republik Jugoslavije do Afrike.
Ampak doma si iz Ljubljane?
Ja, iz Prul.
Dve imeni imaš, zelo nenavadni, Lotos in Vincenc.
Ob rojstvu mi je dala mama ime Lotos, potem so mi dodali še eno, “normalno” ime in še krščen sem kot Vincenc. Mislim, da je to rodbinsko ime pri Šparovcih. No, v puberteti, ko je človek še občutljiv na imena, so mi, ko sem se predstavil Lotos, odvrnili, ja, ja jaz sem pa tulipan in ime mi je šlo na živce. Zdaj sem se pa navadil.
Kako te pa kličejo zdaj?
Lotos, Lot, Lotke.
Vrniva se na ladjo. Nedavno mi je prijatelj pripovedoval, kako je doživel prometno nesrečo. V križišču se je nekdo zaletel vanj, avto se je prevrnil in dogajanje je doživljal kot nekakšen upočasnjen film. Ti si padel z ladje, ker se je utrgala vrv. Na kaj si pomislil najprej?
To je nekaj, na kar ne moreš biti in nisi pripravljen, zato temu, da sem preživel, ne morem reči dosežek. Je pa res, da se mi je potem, ko so me potegnili iz vode, prišel kapitan zahvalit. Baje, da večina ljudi umre od šoka. Predvsem pa se prometna nesreča zgodi v nekaj sekundah, jaz pa sem bil v vodi skoraj štiri ure. Čas dobi drugo dimenzijo, to umiranje in poslavljanje. Ko po padcu prideš iz vode, ne veš, ali je to res ali sanjaš. To moraš najprej razčistiti. Ko to razčistiš, je največja mora, ki se ti lahko zgodi. Tudi, če samo sanjaš, je to največja mora. Mislim, da je vsak, ki je kdaj gledal s trajekta v vodo, pomislil, tako kot tudi jaz na ladji, kaj pa če bi zdaj skočil, kaj pa, če padem. Če si na trajektu, je blizu otoček, vsi bi te videli … Jaz pa sem padel s tovorne ladje, nihče me ni videl in ladja je plula dalje.
Kaj se je dogajalo s tabo?
Od razčiščevanja, ali sem buden ali spim, do klofutanja samega sebe, spraševanja, kaj sem komu naredil, da moram tako mlad umreti. Imel sem 21 let, živel sem hitro, zakaj ne morem hitro tudi umreti, koliko časa se bom moral držati na tej vodi in čakati na nevihto, morskega psa, karkoli. Potem jeza, zakaj jaz, potem iskanje Boga, čeprav ne hodim v cerkev, sem v vodi molil, potem sem si predvajal v mislih svoje življenje. Zanimivo, spomnil sem se samo lepih stvari kot v kakšni limonadi, patetično je bilo. Takrat vidiš, kaj šteje ali pa sem jaz tak. Razmišljal sem o tem, kako lepo je živeti, koliko lepih stvari sem doživel, kako smo se imeli radi s prijatelji, kaj vse smo počeli, kako je bilo povsod lepo. Najbrž je tako tudi takrat, ko si na smrt bolan. Vse se ti zdi lepo, ko tega ni več. Ko si sam sredi oceana in se tako mlad poslavljaš, se sprašuješ, kakšen bo pogreb v Ljubljani, kdo bo prišel, kaj bodo govorili. Res patetično in kar jokaš. Dokler v nekem trenutku kot človek, ki je obsojen na smrt, govorimo o urah ali dnevu, dveh ali pa ti zdravnik pove, da imaš samo še toliko in toliko življenja, je to stanje, ko nehaš pričakovati, nič več ne čakaš kaj bo, nehaš upati. Takrat nastopi mir. Takrat v morju je bilo edinič v življenju, ko sem bil miren, ampak res miren, brez sodb, brez pričakovanj, brez načrtov, kaj bom naredil, kaj moram narediti, brez razčiščevanj preteklosti, kdo je za kaj kriv, kaj bi moral storiti drugače, v tistem trenutku samo si. Če bi ta trenutek znal pretvoriti v življenje, bi bil še bolj srečen. A ga ne moreš, čas ni pravi, okolica in sistem funkcionirata tako, da moraš nekaj predvidevati in načrtovati. To, da se ukvarjaš s tem, kar si, kaj si in kaj te obdaja, je pravzaprav edina stvar, na katero lahko vplivaš. Lahko vplivam na tisto, kar se v tem trenutku dogaja, kaj govorim, kaj od tega sprejmejo drugi. Ta mir, ki sem ga takrat doživel, je odsotnost pričakovanj.
Skoraj štiri ure, ki jih takole preživiš v morju, so najbrž neskončne in to, da se je ladja obrnila in so te našli, čudež.
Z režiserjem Petrom Bratušo in dramaturginjo Iro Ratej smo med pripravami na predstavo šli posnet kapitana in drugega častnika krova, ki me je našel. Prvi stavek, ki ga je izgovoril kapitan, je bil, nisem kriv. Kakšen pečat je bil ta dogodek! V dolgoletni karieri je imel dva taka primera, jaz sem preživel. Drugega so celo videli, kako je padel, je pa res, da je bilo zelo mrzlo morje.
Veliko srečnih okoliščin je bilo v tvojem primeru, mirno in toplo morje, ni bilo morskih psov, ni bilo nevihte, da so se na ladji odločili, da se vrnejo pote in da so te videli v teh širjavah …
In da se je drugi častnik odločil, da me bo našel … Takrat sem začel verjeti v nekatere stvari, posadka ni obupala, čeprav so vedeli, da je to misija nemogoče. Z drugim častnikom krova sem preživel noči in noči na poveljniškem mostu, ko je bil dežurni, opazoval plovbo, se učil navtike in navigacije, opazoval zvezdnato nebo in s pomočjo sekstanta računal pozicijo, gledal utrinke. Blažen mir je bil, vsi so spali, ladja pluje in ti imaš občutek, da si na vesoljski ladji in greš v vesolje. On se je odločil, da me bo našel. Tega nisem vedel takrat, izvedel sem šele na snemanju po skoraj tridesetih letih. Rekel je, moja naloga je, da ga najdem, ne, da ga iščem. Kako so taki dogodki odvisni tudi od odločitve. On se je odločil, da me najde!
Ko si zagledal ladjo …
… evforija, isti trenutek, ko so me potegnili na krov, pred tem pa me je val počil ob bok ladje in bil sem ves omotičen, potem sem se izklopil … isto stanje kot med operacijo, imel sem nekaj ortopedskih, imel sem odprte oči, gledaš v eno točko, ne razmišljaš o ničemer, čas teče… Na ladji je bilo tako, da so me vsi pustili pri miru, a ne kot cucka, dali so me v kabino, pustili so me iz spoštovanja, pustili so mi mir, umaknili so se. Prišel je kapitan in mi rekel, da lahko k njemu pridem kadarkoli, res sem šel, pila sva, nič se me ni prijelo, potem pa sem spal cel dan, šel delat in nikoli potem se z mano o tem nihče ni več pogovarjal. Delali smo se, kot da se nikoli ni nič zgodilo. To ni bila ignoranca, ampak spoštovanje do tistega, kar se je zgodilo. Nihče nima pravice, da vstopa v to dogajanje in do korone tega tudi nisem dovolil.
O dogodku si javno spregovoril šele pred dvema letoma.
Nisem hotel biti junak zgodbe, na katero nisem imel vpliva. To je bila nesreča na morju, tega nisem hotel, je izven moje volje, nimam pravice, da vstopam v to zgodbo. Do korone, ko sem videl, da izgubljam upanje, da me bombardirajo samo s slabimi novicami in intrigami in strahom, sem se odločil, da to artikuliram tudi zaradi sebe. Ko pogrešam upanje tudi v okolici, je to zgodba, ki upanju daje nek smisel. Ker je upanje podkrepljeno z dejstvi, s konkretnim dogajanjem.
A je dejstvo, da si to zgodbo pripovedoval na odru večkrat, neka vrsta katarza?
… ne vem.
Na novo osmišljaš dogodek, upaš z ljudmi?
Ja. Tudi sebi. Vsakič, ko povem zgodbo, se vprašam, ali moramo res tako daleč, da spoznamo, kaj je v življenju pomembno. Ne moreš zdaj, ko si zdrav in na trdih tleh, okoli sebe imaš najbližje, razmišljati tako, kot si takrat. Ta predstava je poklon moji zgodbi, mojemu gledališču, ki mu pripadam in sem mu lojalen, predvsem pa korak nazaj. Kaj pa je gledališče, kako se je začelo? Ljudje so sedeli okoli ognja in si pripovedovali zgodbe, ki so jih doživeli. Še vedno mislim, da je smisel gledališča zgodba, ki se te dotakne. Ali pa ne.
O tvoji zgodbi bo Peter Bratuša posnel film. Ko sem to slišala, sem se najprej vprašala, a bo Lotos igral samega sebe? Kdo bi to zaigral bolje?
Ne, režiser mi je predlagal, naj igram kapitana. Petra je zgodba inspirirala in če je prepoznal v zgodbi upanje in smisel, bi lahko nastalo nekaj lepega. Predvsem bi lahko bil film, dokler še obstaja splošna plovba v kakršnikoli obliki, tudi poklon slovenskemu pomorstvu.
