Mara Vodopivec, glavni ženski lik prvega in drugega dela njenega romana »7 kg do sreče«, se v drugem delu, na strani 187 odpravi v gledališče in si ogleda predstavo Amelija E. v interpretaciji Zvezdane Mlakar, kjer se je še najbolj dotaknejo zadnje besede v predstavi: »Svobodna ne smem živeti. Ujeta ne morem živeti. Umreti nočem.« Pa si reče, da bo prebrala še nekaj od te pisateljice, Maje Gal Štromar, za katero ni še nikoli slišala in si obljubi, da jo poišče na internetu in najde še kaj njenega.
OD RDEČE KAPICE V DEKANIH DO PARIZA
Mara Vodopivec je igralka v zrelih letih. Izgubi službo, prijateljstvo, nastopijo hormonske spremembe in več kilogramov. Čudovit ženski lik nas nasmeje do solz, v njem se z lahkoto prepoznamo ženske različnih starosti. Ima moč, a tudi veliko nežnosti. Oboje izžareva tudi Koprčanka Maja Gal Štromar, ki živi in dela v Ljubljani, v zadnjih dobrih dveh letih pa je svojemu bogatemu ustvarjalnemu opusu dodala še tri izjemne ženske like: dramski tekst Amelija E. (o Ameliji Earhart, prvi letalki – Sng Drama Ljubljana, 2019), Kdo je videl Coco? – Moi, Gabrielle Chanel (SSG Trst 2021) in drugi del romana 7 kg do sreče (nastala je v sozaložništvu, knjigo lahko še vedno dobite pri Maji, najdete jo na Facebooku), k pisanju katere so po razprodanem prvem delu avtorico nagovorili kar bralci sami. Zdaj jo nagovarjajo, naj že napiše tudi tretji del. Našteta dela so se pridružila dolgemu seznamu vsega, kar je že ustvarila. Odigrala je 87 vlog na odru, radiu in televiziji, posnela 33 filmov, izdala 15 avtorskih knjig, med temi štiri pesniške zbirke. Vsestranska umetnica je: igralka, pesnica, pisateljica, prevajalka, gledališki pedagog, dramatesa, profesorica retorike, scenaristka, moderatorka in tudi režiserka, sicer pa diplomirana romanistka in tudi diplomantka Mednarodne šole za gledališče Jacquesa Lecoqa v Parizu.
A nekje se je ta zgodba začela pisati: »Prvi zametki so bili opazovanje mojega očeta na odru, saj je bil ljubiteljski igralec. Mama pa je ličila igralce s starimi češkimi odrskimi ličili. Vse je dišalo po magiji. Potem so bile tu preobleke za pusta. Zjutraj ciganka, zvečer princeska, pa Španka in čarovnica. Ker se nisem mogla odločiti, kaj bom, je bila moja mama dovolj nora, da je ugodila vsem mojim željam. Zabavno je bilo. Moja prva vloga je bila Rdeča Kapica, ki sem jo odigrala za dedka mraza v Dekanih, v nekdanji tovarni Lama.« V srednji šoli je Maja sodelovala v ljubiteljski skupini VAL-A pod vodstvom Edite Frančeškin, njen prvi profesionalni režiser je bil Branko Kraljevič, njen soigralec pa Gašper Tič. Veliko predstav so postavili v tedaj neaktivnem koprskem gledališču: »In to zelo dobrih. Za cikel teatra absurda sem prejela Severjevo nagrado. Sodelovali pa smo tudi s Stepsi, ki jih je vodila Zvonka Radojevič. Moje profesionalno izobraževanje pri Jacques Lecoqu v Parizu pa je bilo razprtje v mednarodni prostor. Svetovno znana in prestižna šola (ki žal ponekod pri nas uradno kot izobrazba še vedno ne velja, kar kaže na še vedno veliko ‘zaplankanost’ našega, sicer v Evropo vpetega prostora) je dala velika imena, kot so Mnouchkine, Théâtre de Complicité, Sergí Lopez, Jorge Picó. Pri nas pa so to šolo obiskovali še Branko Završan, Jette Gorjup Ostan in Boris Ostan, Nevenka Koprivšek. Pariz in šola sta mi dala veliko znanja. Tega s pridom uporabljam tudi kot gledališka pedagoginja in režiserka.«
O USTVARJANJU, ČARIH IN PASTEH SVOBODE
Maja je svobodna umetnica: »Biti moram zelo biti disciplinirana, osredotočena, iznajdljiva. Seveda si vzamem čas za oddih. A tudi tedaj meljem, kaj bi lahko še naredila, da lahko preživim na tržišču. Naša družba je sicer polna lepih misli in besed o solidarnosti, a še vedno doživljam, da se v trenutku, ko omenim honorar, pa četudi gre za drobiž, mnogi namrdnejo in me ozmerjajo za materialistko.« Čeprav jo vse bolj poznamo kot pisateljico, odra ni dala povsem na stranski tir. Nazadnje je igrala v monodramski glasbeno-gledališki predstavi Ex-odus radosti v produkciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča: »Dramatizirala sem tudi besedilo odlične dirigentke Jelene Susnick, ki v predstavi vodi orkester, glasbo pa je napisala Natasha Bogojevitch, ki deluje v New Yorku. V predstavi nastopam kot glavna igralka. Obetajo se nam gostovanja v Beogradu, Skopju in v Jordaniji. Zadnji film pa je bil »Uno per tutti« zelo priznanega italijanskega režiserja Mimma Caloprestija. Enkrat igralka, vedno igralka. Ne predam se tako zlahka…(smeh).« Maja se zelo rada odzove vabilom na literarne večere, rada ima stik z bralci, saj je pisanje samotno delo. Pisanje dramskih besedil pa je njena posebna ljubezen, kjer združuje gledališko in literarno znanje: »Pisati o dveh tako velikih in pomembnih ženskah, kot sta bili Coco Chanel in Amelia Earhart, ki sta premikali meje, bili tako posebni in unikatni, je zahtevalo veliko študija, predpriprav in poglabljanj, hkrati pa tudi domišljije, saj gre v dramski obliki v bistvu za psevdobiografije. Zgodovina ni dovolj, pomembno je bilo zadihati z njima v najintimnejših tančinah.«
NJEN KOPER
Koper, njeno mesto odraščanja, se pogosto znajde med vrsticami njenih knjig in nam pokaže morje v njej: »Koper je moje mesto, vedno bo. Globoko v sebi nosim morje. Rada se vračam k svojim koreninam, tudi v Istro, četudi se včasih počutim, da se moram za to, da bi tu tudi delovala, zelo truditi. Kdo bi vedel, kaj je to za en sindrom. Morda se tiste, ki smo se podali na svojo pot, po eni strani povzdiguje, po drugi pa tudi kaznuje za odhod v svet. Koper ni samo mesto. Koper so ljudje, ki v tem mestu živijo in delujejo. Mislim, da me nežen pogovor na štiri oči s tem mestom še čaka… (smeh).« Maja ljubi žive barve, tudi poročila se je s svojim Mitjem pri okroglih petdesetih v živo rumeni obleki. Z barvami tudi rada ustvarja, ljubezen pa razvija tudi do indijskega djotiša, ki jo je poglobila do te mere, da je postala svetovalka iz vedske astrologije: »Če bi kdaj morala zgoreti na grmadi s sestrami čarovnicami, bom visoko v zrak vihtela diplomo… (smeh). Ne domišljam si, da tako zdravim, a verjamem, da s kakovostnim pogovorom lahko marsikateri ugriz tigra s skupnimi močmi spremenimo v komarjev pik.«
Nataša Benčič, Radio Koper
