Marijan Novina, ki ni prepoznaven samo zaradi svojih dolgih las in številnih tetovaž, temveč je tudi pravi glasbeni virtuoz in človek z zlatim srcem, ima od vseh nastopajočih nedvomno eno najbolj ganljivih življenjskih zgodb.
Boleče slovo od očeta in brata
Oče Marijan je skupaj z ženo Vladko in sinom organiziral številne dobrodelne koncerte. Ko je pri sedeminštiridesetih umrl, je Vladka sama s tremi otroki poskušala nadaljevati moževo poslanstvo. Kmalu je zopet posegla vmes usoda, za isto zahrbtno boleznijo je šele osemindvajsetleten umrl še Marijanov brat Borut. Tudi on je bil glasbenik in član humanitarnega društva ter je z mamo in bratoma pomagal številnim ljudem. Preizkušenj v družini Novina pa (še) ni hotelo biti konec. Za isto boleznijo je zbolel še mlajši brat. Takrat so morali kot znani slovenski dobrodelniki, ki so pomagali mnogim, sami prositi za pomoč, saj niso zmogli vseh stroškov bratovih operacij. Življenje je nekako šlo dalje, Marijan pa je kot človek z velikim srcem in posluhom za ljudi v stiski bolečino premagoval na različne načine – predvsem z delom in glasbo. Nastopil je na Emi in drugih glasbenih festivalih in bil dolgo bolj kot v Sloveniji znan v deželah nekdanje Jugoslavije.
Petra je njegova skala in velika ljubezen
V veliko uteho mu je bilo, ko je spoznal ženo Petro. V njej je dobil trdno oporo, ona je skala njegovega življenja. Imata dva otroka, Vitana in Izaka, Marijan pa poskuša biti nadvse aktiven očka. »Trudim se lepo preživeti vsak dan, uživati v odraščanju mojih dveh fantov ter se prepustiti razvajanju svoje Petre. Ljubezen je čudovita, če jo neguješ, poskrbiš za vsakodnevno dokazovanje pripadnosti, želje in razdajanje ljubezni. Življenje je lepo, če ga živiš z nasmehom. Za to pa poskrbijo moji najbližji,« pravi Marijan, ki je na odru eden od pripadnikov slovenske družabne smetane, ko pa se ugasnejo reflektorji, se tako kot ostali spopada z resničnim življenjem: s skrbjo za ženo in dva sinova. Ker je glasbeni kruh precej tenak, honorarji od nastopov pa pičli, za preživetje poprime za vsako delo. Še posebej hudo je bilo med korono, ko se je moral znajti … »Na vse pretege sem se trudil najti službo, da bi lahko preživel svojo družino. A glede na moj (divji rokerski) videz – številne tetovaže in pircinge, to ni bilo ravno lahko,« razlaga glasbenik, ki je pridno pošiljal prošnje in hodil na razgovore. Službo je (končno) dobil, je pa še vedno glasbeno aktiven.
»Veliko nastopam na zasebnih zabavah, rojstnih dnevih, kot gost na porokah, družabnih dogodkih. Ustvarjam in uživam v glasbi že devetintrideset let. Obenem pa uresničujem dolgoletno željo in se učim igrati saksofon. Sin Izak igra klavir in res mi je v veselje, ko zaigrava skupaj. Veseli pa me tudi, da bom po triindvajsetih letih zopet stopil na oder Avditorija na Melodijah morja in sonca, kjer bom zapel svojo avtorsko skladbo Zgodba ribiča. Upam, da bo poslušalcem všeč, tematika pesmi pa je nadvse aktualna. Premalo se namreč zavedamo, da čas prehitro beži, leta tečejo in … več pa boste slišali osmega julija,« je skrivnosten simpatični Marijan.
