»Kot otrok sem ob družinskih obiskih moje none in nonota v Labinu lahko slišal sponatno petje in igranje. Moj oče je namreč zelo lepo igral na mih (istrske dude) in dvojnice, torej tipično istrsko ljudsko glasbo iz južne Istre. Vse do mojega 16 leta tej glasbi nisem posvečal neke posebne pozornosti, ker je bila nekaj, kar me je občasno spremljalo v običajnem življenju. Prelomnica v zanimanju za istrsko ljudsko glasbo se je zgodila s pojavom glasbene skupine Istranova leta 1980, ki je istrsko ljudsko glasbo izvajala na modernejši način in na velikem odru, izven svojega primarnega okolja kjer sem jo jaz do takrat lahko slišal. Bil sem navdušen nad to skupino, spoznal sem se s člani skupine, nabavil nekatera istrska ljudska glasbila zame in za očeta in leta 1986 sem na njihovo povabilo začel tudi sam igrati v njej,« se spominja Marino, ki je že v Istranovi začel spoznavati istrsko ljudsko glasbo tudi iz drugih okolij, po razpadu skupine leta 1988, pa se je zavestno odločil, da se bo posvetil istrski ljudski glasbi. Začel je sam raziskovati na terenu, snemati, zapisovati, se učiti od ljudskih godcev in z njimi igrati. Ob tem je spoznaval, kako bogata je, zanimiva, kakšno dragoceno vrednost ima. Preko nje je izrazil svojo pripadnost zemlji, kjer se je rodil in kjer živi. Nikoli pa ne bo pozabil, kako se je začelo.
Mojster tudi za instrumente
»Pri trinajstih, štirinajstih letih sem začel skrivoma brenkati na bratovo kitaro, ki je samevala v kotu doma. Nato sva s prijateljem Rikijem celo srednjo šolo igrala na kitari, tudi nekatere že kar zapletne skladbe, par let zatem pa sem počasi začel igrati na nekatera istrska ljudska glasbila. Nekatera pa sem potem začel tudi izdelovati. Izdelati znam predvsem preprosta istrska ljudska glasbila iz trstike -kanele in lubja, izdelave nekaterih se otroci naučijo na mojih delavnicah. Izdelal pa sem tudi ćićsko tamburico in violino, katero sem si izdelal po navodilih in v delavnici znanega, na žalost pokojnega mojstra Otavia Štokovca – Rapatočkega iz okolice Grožnjana. Bolj kot je glasbilo komplicirano, več znanja je potrebnega za izdelavo, zato se bolj posvečam izdelavi tistih bolj enostavnih,« pravi Marino, ki je vesel, da je v južni Istri igranje na ljudska glasbila bolj živo in prisotno, otroci se ga lahko učijo tudi v osnovni šoli, imajo tudi tako imenovano”zavičajno nastavo”, kjer se učijo ljudskega petja in igranja. V slovenskem delu Istre tega nimamo, zato on ponuja delavnice na temo istrske ljudske glasbe. Žal pa ni ravno veliko šol, da bi ga povabile. »Prenašanja ljudske glasbe kot nekoč iz roda v rod praktično ni več, saj je večina starih godcev že pokojnih. To lahko rečemo tudi za Slovenijo na splošno,« je kritičen sogovornik, ki ustvarja tudi s skupino Vruja.
Ljudske pesmi za najbolj pomembne državnike
Z njo so nastopili na največjih festivalih pri nas in na nekaterih v tujini. Nekajkrat so nastopili tudi za državni in občinski protokol, za univerzo na Primorskem… Popestrili pa so tudi ogromno prireditev z Istrsko tematiko. Največkrat nastopijo kot koncertna skupina, izvajajo pa tudi plesne delavnice, kjer godejo za ples. »Pri nas so naša publika ljudje zrelih let, v tujini pa tudi mlajši. Seveda nas imajo najraje domačini Istrani-Istrijani, vsak od njih ali istrski Slovenec, Italijan ali Hrvat lahko najde v našem programu pesem ali vižo, ki se ga bo še posebej dotaknila,« pravi Marino, ki se mu je v dolgih letih delovanja nabralo veliko nepozabnih spominov. Veliko jih je iz uspešnih koncertov, najlepše pa je bilo na neformalnih druženjih z istrskimi ljudskimi godci v oštarijah, ko so godli za “gušt” in za domačine. Bilo je polno smeha, zgodb, zabave in smešnih prigod. Pred leti, ko si je izdeloval violino v delavnici mojstra Otavia, je zvečer malo počistil delovni pult in spal kar na njem in se vsako jutro zbudil ves polomljen. To je trajalo nekaj časa, dokler se Otavo ni spomnil, da je sosedu pred časom posodil posteljo in ga poslal povprašati ali jo še potrebuje. Prinesel jo je domov, jo sestavil in zvečer namesto na pult legel v “pravo” posteljo. »Rekel sem ” Otavio, ma nocoj bom spal kot grof!” Otavio se je nasmejal in me od takrat klical “Conte – grof Kranjac”, kar se nekateri še danes spomnijo in me kličejo Conte,« je pojasnil skrivnost svojega vzdevka.
Popolna predanost ljudski glasbi
Marino od leta 2004 deluje v okviru statusa instrumentalista pri Ministrstvu za kulturo in se z glasbo ukvarja poklicno. Prej je imel še redno službo, vendar se je moral v nekem trenutku odločiti, kako naprej, ker je bilio dvojno delo že zelo naporno. Ima več glasbenih zesedb: Vruja, Zingelci, Adriavox, s katerimi poustvarja istrsko ljudsko glasbo, ansambel Cappella Justinopolitana, ter duo Iter musici, s katerim izvajajo staro glasbo srednjega veka in renesanse iz različnih evropskih dežel. Svojoe znanje pa rad prenaša na druge. Zato izvaja glasbene delavnice v vrtcih, osnovnih šolah, glasbenih šolah, za preživeti je potrebno imeti široko ponudbo. Večkrat sodeluje tudi z drugimi glasbeniki v Sloveniji, kot so ansambel Sounds of Slovenia, Rudi Bučar, sodeloval je tudi z glasbeniki iz tujine, predvsem iz Italije. »Življenje svobodnega umetnika – samozaposlenega v kulturi ima svoje lepe in manj prijetne strani, včasih je ta “svoboda” tudi težka, predvsem zaradi tega, ker smo prepuščeni sami sebi in nimamo rednega dohodka, pa tudi delamo včasih pod ceno,« je realen Marino, ki bi si želel več priložnosti, da bi bili s svojimi nastopi v živo bolj prisotni med ljudmi, več povabil v šole. Tudi na radiu in televiziji bi morala biti ljudska glasba bolj prisotna, saj gre za našo kulturno dediščino, ki je del naše identitete in na katero bi morali biti ponosni,« še pravi sogovornik, ki je eden redkih, ki se še trudi istrsko ljudsko glasbo z delavnicami za otroke obvarovati pred pozabo. »Želim ji prenesti informacijo o tem, kakšna ljudska glasbila imamo v Istri, naučim jih nekaj pesmi, izdelati preprosto piskalo iz trstike nunalco in vsaj en istrski ljudski ples. To je nekaj, kar bi moral poznati vsak, ki živi v Istri. Učil in poučeval sem že tudi kar nekaj otrok, “cepil” pa se je le eden, kateri igra še danes in je aktiven v eni mojih zasedb,« je zadovoljen.
