Počasi se bo zaključilo prvo desetletje od vašega vstopa v družbo Postojnska jama, d. d. Zakaj ste se pred 10 leti odločili, da vstopite v lastništvo družbe Postojnska jama?
Pred desetimi leti smo bili večinoma v nepremičninski dejavnosti. Temu, da smo se takrat odločili za vstop v popolnoma novo področje, je botroval zanimiv splet okoliščin. Podjetje Batagel&co., ki je še danes mama vseh mojih in ženinih podjetij, so gospodarstveniki prosili za svetovanje pri morebitni prodaji Turizma Kras (danes Postojnska jama d.d.). Osebno sem se zelo angažiral, pripravili smo zelo dober model upravljanja Postojnske jame. Na koncu, ko smo prišli do denarja, pa se je plošča obrnila, saj ga ni hotel nihče dati. Tako sem ostal popolnoma sam, skupaj z občino, ki je edina še imela interes po lastništvu. Po nakupu je lastniška struktura do danes ostala enaka, 75 odstotkov pripada nam in 25 odstotkov Občini Postojna.
Javno-zasebno partnerstvo oziroma solastništvo z občino se je torej zgodilo nekako nenačrtovano. Je to po vaši izkušnji dober poslovni model? Pomeni napredek ali nazadovanje?
Mislim, da ne gre toliko za javno zasebno partnerstvo, kot za to, da je v lastniški strukturi zaseben in javni kapital. Dolgo časa je skupno lastništvo pomenilo zelo veliko oviro, saj na trenutke niso razumeli korporativnega načina upravljanja – kaj pomeni biti večinski in kaj manjšinski lastnik. V zadnjih letih so se napetosti umirile. Morda tudi zato, ker je občina izgubila popolnoma vse tožbe, ki jih je vložila proti Postojnski jami. Sodelovanje se je izboljšalo in je zdaj znosno, saj občina razume, da naša uspešnost pomeni tudi njihovo uspešnost in prosperiteto. Ampak pri politiki nikoli ne veš, kako bo jutri. Ostajam previden. Letos so tako dobili samo od dividend približno 425.000 evrov in so zadovoljni, pretirano pa se niso zahvaljevali. Občina ima po mojem mnenju varno in dobro naložen denar, nimajo pa aktivne vloge pri razvoju, niti ne vem, če bi si jo želeli imeti. Menim, da več miru kot ga imamo, bolj uspešni smo, kar je za vse dobro. Konec koncev naš denar konča v zdravstvu, šolstvu, domu upokojencev in še bi lahko našteval. Podjetje Postojnska jama izvaja širši družbeni interes že s tem, da s samim delovanjem vplačuje skoraj 10 odstotkov občinskega proračuna. Smo najboljše podjetje v občini, v turizmu tudi v državi in marsikateri župan mi je dejal: »O, kako lepo bi bilo, da bi mi imeli tako podjetje«. V Postojni ne veljajo pravila lepega obnašanja. Marsikdo misli, da koncesijo plačujemo državi, ampak država od celotne koncesnine dobi samo 1 odstotek, 99 odstotkov pa dobita Občina Postojna in Občina Pivka. Potem so tu še dividende, nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ustvarjamo več kot eno tretjino vseh nočitev v Postojni. Nikar ne pozabimo na nadpovrečno dobra delovna mesta, ki jih zagotavlja podjetje Postojnska jama.
Družbo ste takrat kupili v dokaj slabem stanju. Kaj ste vi naredili drugače, da je poslovanje družbe danes tako dobro?
Kot otrok sem bral o Postojnski jami v Čudesih sveta. Še danes jo doživljam kot v otroštvu, kot to, kar ona je, čudo sveta. Jamo bi lahko kupil kdorkoli in s tem pridobil veliko premoženja, koncesijo in pravico upravljanja. Kot Postojnčanu, krasoslovcu in etnologu se mi je zdelo nesprejemljivo, da bi jo kupili tujci in bi tako upravljali s kulturnim in naravnim državnim spomenikom prve kategorije. Marsikdo je o njej govoril kot o ekonomski kategoriji. Groza me je bilo teh besed. Sam in vsi mi, ki delamo z Jamo imamo do nje posebno afiniteto, ki se utrjuje v naši zavesti že več kot 200 let. Osebna prizadetost do teh nespoštljivih potencialnih kupcev Postojnske jame, to, da razvoj ne bi šel v pravi smeri, me je pripeljala do tega, da sem si upal tvegati čisto vse, kar sem imel. S tem sem tvegal tudi prihodnost svoje družine. Cena za družbo je bila okrog 13 milijonov evrov. To je bilo takrat zelo veliko denarja. Vse, kar sem imel. Ravno zadnjič sem gledal stare fotografije iz tistega obdobja in se mi zdi, da sem bil slep, zaslepljen. Zastavil sem celotno svoje premoženje, istočasno pa me je osebnostno gnala ista želja, ki me je spremljala tudi v športu – biti prvi, uspeti. Doseči nekaj, kar ni še nihče. Danes si tega ne bi več upal storiti.
Že v prvem letu smo postavili naše poslanstvo, da bomo delali samo to, kar je dobro za Jamo in za gosta. Jamo moraš imeti rad in potem ti bo dala čisto vse. Sem najbolj ponosen upravitelj te jame in ta ponos sem dal ljudem, morda tudi Sloveniji. Tega, kar je Postojnska jama danes, nisem naredil sam, ampak smo to naredili vsi, ki smo tukaj. Z enim prepričanjem, da smo lahko srečni, da služimo Njej. V desetih letih smo naredili vse, kar smo si zastavili. Zdaj nam že zmanjkuje prostora za širjenje. Ko sem pred desetimi leti prevzel Postojnsko jamo, je bilo vse v izjemno starem stanju, hotel se je podiral. Želja je bila, da vse to obnovimo v petnajstih, dvajsetih letih. Danes praktično ni več kaj obnavljati, razen dela B hotela z novimi osemdesetimi sobami. Res smo bili hitri.
Postojnska jama ni samo eno od najuspešnejših turističnih podjetij, je tudi eno najuspešnejših slovenskih podjetij. Od česa pa največ zaslužite? So to prodane vstopnice, hotel ali kaj drugega?
Gre za celoto vstopnine, gostinstva, trgovine, hotelirstva in ostalih storitvenih dejavnosti. Večino sicer še predstavljajo vstopnine, niso pa v strukturi vseh prihodkov več tako prevladujoče. Za primerjavo: letos bomo samo z gostinstvom imeli okrog 6 milijonov evrov prihodkov. Gost, ki vstopi v park Postojnske jame, mora doživeti naše okolje kot enoten prostor. Menim, da ne moreš imeti dobre vodniške službe, medtem, ko so gostinska in trgovinska storitev slabe, in obratno. Gosta obravnavamo kot nekoga, ki je prišel k nam, v naš dom in od tistega trenutka dalje skrbimo zanj. Pomembno je, da je družba poenotena, da vsi zaposleni delajo po svojih najboljših močeh in to celostno razmišljanje nas je povezalo v uspešnost. Torej uspeh je v prvi vrsti zadovoljen gost, zaslužek je pa samo posledica zadovoljstva naših gostov.
Prvi obiskovalec Postojnske jame je bil prestolonaslednik Ferdinand I. jamo je obiskal avgusta 1819. Z njegovim obiskom se je začelo neprekinjeno beleženje obiskovalcev, še danes hranite stare knjige polne podpisov znanih in neznanih gostov iz celega sveta. Po dvesto letih ste pred kratkim sprejeli že 39-milijontega obiskovalca jame. Kakšen pa je trenutno obisk Postojnske jame? Kakšen je bil, ko ste jo prevzeli? Kaj si obetate v tej sezoni?
Preden smo prevzeli Jamo je bil obisk 495 tisoč gostov letno, trend je bil slab in ta številka je še padala. Danes imamo zgolj v Postojnski jami 830 tisoč gostov letno. Poleg tega, da smo upravitelji Postojnske jame in najemniki Predjamskega gradu, imamo še Expo – največjo interaktivno razstavo krasa na svetu, Vivarij, Pivko in Črno jamo ter Jamo pod Predjamskim gradom in Tajne prostore hotela Jama, tako da je vseh obiskovalcev Parka Postojnske jame okrog milijon tristo tisoč. Takoj po prihodu smo pričeli z močnim marketingom in prodajo. Težava v preteklosti je bila predvsem v nerazumevanju gosta, zato smo veliko vložili v marketing, prodajo, kadre in dali veselje ljudem, da hodijo v službo, kar se odraža tudi na številu obiskovalcev. Z nekaj previdnosti pri napovedi si tudi letos obetamo zelo dobro, morda spet rekordno sezono.
Postojnska jama velja za svet v malem. Kako so pa vaši obiskovalci zastopani po narodnosti? Iz katere države je največ obiskovalcev?
Zaenkrat je pri nas najbolj pomemben italijanski trg. Italijani predstavljajo med 12 – 15 odstotkov vseh gostov. Blagovno znamko »Postojnska jama« smo gradili tako, da v vseh jezikih komuniciramo Postojnska jama – slovensko, razen na italijanskem trgu. Postojna je bila pred drugo svetovno vojno vendar pod Italijo in najmočnejši razvoj Postojnske jame – v znanstvenem smislu – je bil v času Italijanov. Ne govorim o politiki, da ne bo pomote, govorim o znanosti. Bil je zelo zanimiv čas in poročanje tistega časa me je naučilo, kako pomembna je znanost, kako pomembno orodje komunikacije je. To se je zelo lepo pokazalo pri naših človeških ribicah, ko smo z znanostjo razširili ime Postojnske jame po vsem svetu. Tudi tja, kamor si človek še mislil ne bi, recimo na Tasmanijo, od koder so nam poslali članek iz njihovega časopisa. Fascinantno, kajne?
Velik poudarek dajemo tudi slovenskim gostom, ki so na drugem mestu. Slovenski gost je za nas najbolj dragocen. V turizmu ne smeš nikoli pozabljati domačega gosta, ta te ne bo nikoli razočaral, res pa je nadpovprečno zahteven. Nič zato. Sledijo Korejci, nemški in avstrijski gostje. Vsako leto je pa še kakšno prijetno in zanimivo presenečenje, letos so to Poljaki. Veseli nas dejstvo, da je vedno več hrvaških gostov, tudi romunskih in bolgarskih. Seveda pa so gostje iz Daljnega vzhoda tisti, ki rastejo najhitreje. In še veliko drugih je.
Hotel Jama, ki je bil prenovljen leta 2016, velja za enega najbolje ocenjenih hotelov v tem delu Evrope. Kakšna je zasedenost in kakšna je trenutno povprečna cena sobe in kako gostje reagirajo na nedavno odprte Tajne prostore?
Naš hotel je precej netipičen, ampak v tej netipičnosti smo našli prednost. Res nismo v Ljubljani ali Portorožu, ampak gosta ne zanima samo to, da je v centru dogajanja. Današnji gost hoče prijazen pogled, vrhunsko storitev, udobje in zgodbo. Vse to imamo, od letos tudi s Tajnimi prostori, ki so vsem zelo zanimivi in jih radi obiščejo. Trenutna zasedenost hotela je 92-odstotna. Lansko leto smo končali z 62-odstotno zasedenostjo na letni ravni, pa čeprav je bilo to šele drugo polno leto delovanja. Letos pričakujemo že od 65 – 70-odstotno zasedenost. Trenutno je povprečna cena sobe 67 evrov brez zajtrka. Na letnem nivoju je cena sobe 81 evrov.
Koliko turistov, ki pride na obalo, obišče tudi Postojnsko jamo in obratno?
V Postojnski jami imamo vse mogoče podatke, teh pa žal ne. Tako kot ne vemo, koliko je teh, ki so naši dnevni gostje od drugod in koliko je tranzitnih. Imamo pa veliko drugih zanimivih podatkov: polovica naših gostov je individualnih gostov in polovica skupinskih. To pomeni, da imamo res dobro tudi prodajo, ki sledi poti, ki jo nastavlja marketing. Zanimivo je tudi to, da smo izrazito družinska destinacija, na 1000 odraslih prodanih kart, je 600 otroških. Pravimo, da Slovenci jamo obiščejo trikrat v življenju: prvič kot otroci, drugič kot starši in tretjič kot stari starši.
Letos ste svojim zaposlenim dali 1714 evrov regresa. Koliko vam pomenijo vaši zaposleni? Kako iščete zaposlene?
Nič jim nisem dal, to so si sami zaslužili. Včasih se preveč govori o meni in premalo o ljudeh, ki tu delajo in mi zaupajo, da jih vodim. Vse, kar je pri nas narejeno, so naredili ravno oni. Smo kot ena družina. Pustijo mi, da sem s svojim načinom obnašanja konzervativen. Starši morajo namreč svojim otrokom dati varnost, varnosti pa v družini ni, če starši iz dneva v dan govorijo drugače. Ne vem, kaj bo prinesla prihodnost, vsem zaposlenim pa lahko dam varnost. Ta je pomembna v podjetju, kot tudi v državi, v turizmu pa je sploh cenjena. Dejansko smo nezadolženo podjetje in tudi jutri, ko pride kriza, bomo imeli dovolj prihrankov, da bomo preživeli slabe čase. Povprečna plača je okrog 1900 evrov bruto, kar je za branžo turizma izjemno. Plačaj zaposlene dobro in imel boš kakšen problem manj. Če imaš dobro ime in ugled v družbi, iskanje kadrov niti ni takšen problem. Res pa je, da so velikokrat pričakovanja tistih, ki pridejo k nam, in naša pričakovanja, različna. V svojih zaposlenih vseeno iščem dobre lastnosti, tisto, kar jim leži. Če se nekdo ne najde na nekem delovnem mestu, še ne pomeni, da je slab. Takšnemu človeku se prilagodimo tako, da začnemo razmišljati o njem, kje je najboljši, in ga skušamo tja tudi umestiti. Čez sezono imamo prek 400 zaposlenih. Strošek plač je okrog 30 odstotkov, ampak to je pač dejstvo in niti ne gre razmišljati, ali je to veliko. Tako je, ker potrebujemo dobre delavce.
Kakšno je vaše mnenje o razvoju turizma na slovenski obali? Kaj vam je na obali dobro in kaj slabo?
Bojim se, da naša obala nima strategije. Kaj je danes turizem na obali? Je naša obala to, da gre cesta med petzvezdičnim hotelom in plažo? A se temu reče butični turizem? Oprostite mi, ne. Je to bolj trizvezdični turizem, da bi prišlo čimveč gostov? Nimam občutka, da obala sploh ima idejo ali koncept turizma, ki bi ga rada peljala. Imam tudi velik pomislek glede lastništva turističnih objektov na obali, ki je izrazito državno z nekaj privatnimi hoteli. Menim, da je državni turizem soodgovoren tudi za razvoj celotne infrastrukture. Naša obala trenutno deluje konfuzno. Kot bi bili leva in desna stran ceste skregani. Ne moreš imeti hotela Kempinski, na drugi strani pa svetleči napis za hitro prehrano in upam, da ne še kakšen kebab. Po mojem mnenju bi se morala Portorož in Piran razvijati bolj v mondeno smer. In k tej mondenosti moramo težiti z vsakim ukrepom, ki ga delamo. Turist bi moral doživeti slovensko obalo kot celoto, tako pa dobi mešanico vsega, ki je na koncu videti kot kakšna poceni načičkana tržnica. Poleg tega ne vidim urbanističnega koncepta obalnega turizma. Potreben je prvi korak, potem pa naprej. Potreben je dober in konstanten koncept, ki ga delaš deset let ali več, da bi bile spremembe vidne. Samo poglejte, koliko se je Park Postojnske jame spremenil v desetih letih. Koliko pa se je v desetih letih spremenil Portorož? Se ni.
Kako komentirate namero države, da ustanovi holding, v katerega bi povezali 6 portoroških hotelov (Istrabenza)? Govori se namreč, da naj bi Sava prevzela te hotele v upravljanje?
Bojim se, da je to zelo nevaren koncept. To bi pomenilo strahovito veliko podjetje, v časih, ko turistični trendi stremijo k butičnosti, čutnosti in pristnemu stiku z gostom. Argument, ki ga velikokrat slišim je, da je to nujno zavoljo čim boljše prodaje. Vseeno se moramo vprašati, za koga se vse to dela. Za sodobnega gosta. Vse, kar imamo danes, je ogromen turistični mastodont, ki s kakovostjo in hitrostjo razvoja turizma nima nič skupnega. Sava obvladuje velik del turizma v Sloveniji. Menim, da to ni dobro. Ko obstaja tako velik konglomerat, se preveč časa ukvarjaš z organizacijsko strukturo namesto s tistim, kar v turizmu pomeni največ, s čusti gostov in kakovostnim kadrom.
Ali je država dober gospodar? Oziroma kakšna je po vašem mnenju primerjava med javnim in zasebnim?
»Razlika je v mladosti. Pri vas so vsi mladi in nasmejani, drugje pa so imeli ponošene obleke.« Tako je eden od mojih gostov komentiral razliko med javnim in zasebnim upravljanjem v turizmu. Naši starejši zaposleni ga verjetno niso zmotili, ker so vedno nasmejani in zadovoljni. Zdi se mi, da so velike družbe v državni lasti v coni udobja. Vse je tako kot že petdeset let in tako naj ostane, pravijo ljudje, ki nočejo sprememb. Prav te družbe niti nimajo želje, da bi bile visoko donosne, z zaposlenimi se ne ukvarjajo, zaradi nizkih dobičkov nimajo veliko denarja za vlaganja, rezultati zelo zaostajajo za dobrimi. Kako boš dvignil dodano vrednost? Samo s perfektno organizacijo, najbolj kakovostno storitvijo, vsakodnevnim ukvarjanjem z zaposlenimi. Se vam zdi, da se država v svojih podjetjih ukvarja z vsem tem? Naša dodana vrednost na zaposlenega je zrasla iz 36.000 evrov na zaposlenega, na 85.000 evrov. Bo kdo že rekel, da smo tehnološko podjetje. Ne nismo, smo pa zelo učinkoviti in natančni.
Ste tudi predsednik Kluba slovenskih podjetnikov. Kako ste zaenkrat zadovoljni z delom vlade in kaj bi si želeli, da naredi slovenska vlada za podjetnike? Vas je predsednik vlade že sprejel?
Podjetništvo v tako majhni ekonomiji kot je Slovenija, razumem kot glas razuma, ki bi moral biti povezan z vlado in ne obravnavan kot »dežurni nergač«. Nas podjetnike vsi radi sprejemajo, tudi vlada. Ukrepi, ki si jih želimo, gredo predvsem v smeri ustvarjanja stimulativnega delovnega okolja. Želimo si biti mednarodno konkurenčni, uzakoniti socialno kapico, da bi naša mladina ostajala tukaj in imela primerljivo plačo. Bruto v Sloveniji ali kje drugje namreč ni povsem primerljiv. Če nas bodo poslušali, bo podjetništva v Sloveniji veliko, če nas ne bodo poslušali, pa bodo imeli probleme z davčnim zajemom. Vlada v tem trenutku lahko govori, da se razdolžuje, vendar, kdo so tisti ljudje, ki omogočajo razdolževanje? Mi, podjetniki in gospodarstvo. Dokler bomo dobri plačniki davkov, se bo država še hitreje razdolževala in na razpolago bo več javnih sredstev. Upam, da nas bo vlada poslušala in slišala, da želimo dobro Sloveniji, da tukaj niso vpleteni osebni interesi. Ko govorimo, da si ne želimo višjih davkov, govorimo zelo argumentirano, saj vemo, da bi lahko višji davki pomenili nižjo konkurenčno sposobnost Slovenije. Tisti, ki delamo tukaj že 30 let, (hvala bogu) ne bomo nikamor odšli, vendar nobena vlada ne sme biti ignorantska do roke, ki jo hrani. In ta roka smo mi, podjetniki. Zato politike nočem konkretno komentirati, rad se pogovarjam, rad razlagam stališča, nikoli pa ne morem reči, da je ena vlada dobra ali slaba. Menim, da vsaka poskuša delati po svoji najboljši volji, drugo pa je, če zna. Vse imajo različne koncepte in mi bomo vedno morali razlagati svoja stališča tem in onim vladam. Niso pa vse enako uspešne, daleč od tega. Nekako je preveč birokracije in navidezne demokracije.
Kako komentirate delovanje Slovenske turistične organizacije? Ali gredo v pravo smer?
S spremembo turistične takse so postali izjemno bogata organizacija, ki je v osnovi ustanovljena za to, da kakovostno promovira turizem. Dali so spisati strategijo slovenskega turizma in jo morajo tudi udejanjati v praksi, na vseh ravneh, v vsakem trenutku. Rdeča nit razvoja turizma mora biti jasna, ljudje jo morajo razumeti. To niso neke floskule. Moram reči, da je delovanje zadnja leta sicer bolj premišljeno, bolj ciljno, in verjamem, da rast turizma nastaja tudi zaradi načina, kako STO predstavlja Slovenijo kot celoto v tujini. Močna krovna organizacija je pomembna za vse deležnike v turizmu. Menim, da je napisana strategija solidna, dobra, vendar je ključno, da se je sedaj držimo. Ne sme se je prepogosto spreminjati, ker ne bo dala rezultatov. Kakšen simbol bi bila kranjska klobasa ali potica, če bi vsako leto spreminjali recept? Turistične strategije se ne sme spreminjati vsakih nekaj let in vsi, ki smo v tej branži, jo moramo podpirati. Tu moramo biti enotni, četudi se s čem ne strinjamo. Naša strategija pri Postojnski jami se ni spremenila že skoraj deset let. Rezultati so vidni. In od nje ne mislimo odstopati, ker je dobra, trajnostno naravnana.
Kakšni so vaši podjetniški načrti v prihodnosti?
Najbolj se bojimo, da bi nas naša ekonomska moč, vloga v turističnem prostoru in vse, kar vemo o turizmu, zaslepilo. Da bi se brezglavo razvijali, da bi hotele in produkte delali prehitro, obenem pa zanemarili človeški potencial, razvoj kadrov in kakovost storitve. Danes mi ni težko zgraditi še pet hotelov, problem jih je kvalitetno tržiti. Največja umetnost je poskrbeti za gosta tako, da bo zelo srečen s tem, kar smo mu prodali. Mislim, da bi lahko zgradili, naredili še veliko več, vendar bi bila to moja in naša poguba. Razvijali se bomo samo tako hitro, kolikor bo naš razvoj skladen s človeškimi viri. Človeški viri bodo postali največja težava v turizmu. Mi smo naše uspehe dosegli ravno zaradi tega, ker nismo varčevali na ljudeh, in danes je to naša prednost. O načrtih ne govorim rad. Tisto, kar že delam, je le pot k cilju, za tisto, kar naj bi se zgodilo jutri, pa bom desetkrat premislil, ali bom res naredil. Ciljev ne gre spreminjati po tem, kakor piha veter. Trenutno imamo za urediti še Cerkno, na Jezerskem smo februarja odprli petzvezdični butični hotel, ki je odlično sprejet. Že tekočega dela je veliko in če hočemo ohraniti kakovost na najvišjem nivoju, ne smemo postati samovšečni in pohlepni.
Petra Mežnarc
