Marjetka Popovski – ljubiteljica slovenskih ljudskih pesmi
Njenih 20 let aktivnega petja in nastopanja
MARJETKA POPOVSKI je pevka, pravzaprav ljubiteljica slovenskih ljudskih pesmi. Primorka, doma iz Izole, čeprav njeni starši prihajajo od drugod. Dala sta ji najlepšo doto in to je ljubezen do petja.
Kdaj ste začutili ljubezen do petja?
Že v otroštvu me je mama kot vzgojiteljica v vrtcu naučila veliko otroških pesmi, pela sem nato v šoli, gimnaziji, pela in plesala sem 10 let v Folklorni skupini Val v Piranu, pa tudi doma smo še vedno veliko prepevali. Pesem me je spremljala ves čas in še vedno me spremlja.
Poučevali ste tudi in sicer ljudske pesmi?
Ja, pričela sem čisto spontano, že pred 30 leti v Domu upokojencev v Izoli. Tu sem delala 26 let kot diplomirana fizioterapevtka. Že takrat sem ustanovila terapevtsko-pevsko-glasbeno skupino Val morja in Marinaio bend. S stanovalci smo prepevali stare pesmi in ob tem igrali na tiste inštrumente, ki so jih včasih uporabljali. Veliko smo tudi nastopali, tudi izven doma, za občinske, vaške prireditve, v Izoli in drugod. Imeli smo se lepo in na ta način osmislili jesen njihovega življenja v tistem trenutku. To so bili zametki medgeneracijskega druženja. Zmagali smo tudi na tekmovanju na Reviji PZ Socialnih zavodov Slovenije in Revijo pripeljali v Izolo. 7 let sem bila peovodkinja skupine »Deklet s Škofij«. Prepevale smo veliko starih pesmi in nastopale. V Škednju pri Trstu sem 5 let poučevala v SKD Ivan Grbec, pa tudi v Boljuncu sem sodelovala s tamburaškim orkestrom 3 leta. Povezovali smo se, nastopali na obeh straneh meja in krepili medsebojna prijateljstva.
Kje vse ste gostovala in nastopala do sedaj?
Pojem in nastopam doma v Izoli, okoli po Istri, Primorski, celi Sloveniji, zamejstvu in tudi v tujini sem bila. Na željo mnogih slovenskih rojakov sem prepevala po Avstraliji, Švici, Franciji, Italiji, Avstriji, Hrvaški, Bosni, Srbiji in Makedoniji.
Letos obeležujete tudi posebno obletnico – 20 let aktivnega petja in nastopanja. Kaj vam to pomeni?
Res je, ob tem naj povem, da že 15 let neprekinjeno pojem tudi v Zdravilišču Krka v Strunjanu in polnih 20 let v izolskem hotelu Delfin. Tukaj z gosti, pa tudi mnogimi domačini, ki pridejo, prepevamo naše lepe stare slovenske ljudske pesmi. Pevska srečanja so izjemno dobro obiskana. Veliko mi pomeni ta obletnica, že dvajset let prepevam in v tem času so se med prepevanjem slovenskih ljudskih pesmi spletla lepa prijateljstva med nami in vsemi kraji Slovenije, od koder gostje prihajajo.
Izdali ste tudi nekaj zgoščenk?
Kar nekaj jih je. Prve sem omenila tiste iz Doma upokojencev Izola, druge pa sem izdala v samozaložbi, sama. Dva albuma » Zapojmo si » sta z ljudsko pesmijo, tretji pa je s partizanskimi pesmi, na željo ljubiteljev borbenih pesmi. Četrti album je Spominski, TOP 20 za 20 let petja in je izšel prav v teh težkih časih s koronavirusom in na njem je 20 pesmi, ki so si jih gosti v teh 20 letih najbolj zaželeli prepevati. Vsi so bili posneti v živo, s publiko vred.
S to zgoščenko obeležujem svojo 20. obletnico aktivnega petja in nastopanja. Zaradi vseh omejitev sedaj nimam nastopov, sem doma, vendar urejam pesmi, pa tudi preko mojega FB in spleta predvajam pesmi, ki jih v živo zapojem ob spremljavi nove zgoščenke. Tako se povezujem s svojimi poslušalci in ljubitelji ljudskih pesmi. Res, gledanost in spremljanje je zelo široko. Vsak večer pa tudi v naši Tartinijevi ulici, kjer stanujem, zapojemo s sosedi na daljavo in si s tem popestrimo večer.
Prejeli ste tudi veliko priznanj na tem področju. Katera?
Kar nekaj ljudi je opazilo to zagnanost in skrb za ohranjanje naših starih pesmi, pa tudi vloženi trud za ohranjanje naše dediščine. Prejela sem takrat Občinsko nagrado za delo s starejšimi in uvajanje nekaj novega, povezanega s pesmijo in medgeneracijsko obogatitvijo starejših. Za ohranjanje dediščine pa prejela priznanje Andragoškega Centra Slovenije in številna kulturna in humanitarna priznanja raznih društev in skupin. Tudi Zveze vojnih veteranov in invalidov, pa borčevskih organizacij.
Predvsem pa sem vesela vzpodbude, toplega, iskrenega pozdrava in nasmeha mnogih prijateljev in ljubiteljev naših lepih ljudskih pesmi. Lepo je, ko se srečamo, »pocuknemo« za rokav in si rečemo: »A gremo še eno? Pa dajmo!» In se jo sliši na ves glas, ko zapojemo s srcem in dušo.
