0Marko je kot otrok odraščal na Markovcu. Tam je bilo dovolj prijateljev, s katerimi so marsikaj ušpičili. Še posebej navezan pa je bil na svojega nonota, ki je imel posebno dragocenost – Tomosov moped. Kar nekaj časa je bilo potrebno, da mu je dovolil sesti nanj in se zapeljati krog ali dva.
Na mopedu se je počutil kot v nebesih
»Starši niso motoristi, a me je motor popolnoma prevzel. Tisti nonotov moped je pomenil začetek in svobodo, da sem lahko šel, kamor sem hotel. Ko sem pri štirinajstih letih naredil izpit zanj, so se mi odprle nove dimenzije. S tistim Tomosom sem v dveh letih prevozil več kot šest tisoč kilometrov. Lahko si le predstavljate, koliko sem presedel na njem glede na to, da je šel le 45 kilometrov na uro,« se v smehu spominja Marko. Pa tudi starši so bili pomirjeni, da se mu tako ne more zgoditi nič hujšega. Ko se mu je ponudila priložnost tekmovati v pokalu Supermoto Tomos, se je takoj prijavil in neznansko užival na 125 kubičnih motorjih. »Le-ti so vse prenesli. Za nekoga, ki ni bil iz te branže in je začel voziti motor pozno (običajno se začne zelo zgodaj, že pri treh ali štirih letih), mi je šlo dobro. Kot 16-letni mulc sem mislil, da sem v nebesih. Nato pa me je na cesti na mopedu zbil avto. Imel sem zlomljeno stegnenico, odrgnine, pretrese, … Z operacijo so mi v kost vstavili titanovo palico. Hitro sem okreval in se po treh mesecih spet postavil na noge, vendar me nesreča ni odvrnila od motorjev. Samo spoznal sem, da je cesta bolj nevarna za motoriste kot dirkališča, ne glede na to, kakšen motor imaš. Ko sem po nesreči dobil odškodnino, sem si kupil dirkalni motor in šel na dirkališče, kar je pomenilo večje hitrosti in hujše dirkanje. Starši niso imeli nič proti, zdelo se jim je bolj varno kot pa na cesti, kjer so še drugi udeleženci v prometu, kjer ni cestnih svetilk in ograj, pa tudi boljšo zaščitno opremo imaš,« pripoveduje Marko, ki je nato petnajst let dirkal. Bil je državni prvak, pa italijanski prvak, deveti na svetu …, za to je bilo treba precej trenirati.
Za dirkanje ne potrebuješ izpita za motor
»V motošportu so omejitev za treniranja le finance. Ker sem imel zelo omejene, sem lahko treniral le za vikend, čez teden pa sem se sam telesno pripravljal. Gre namreč za zelo drag šport. Jaz sem dirkal na zelo skop način. Financiral sem se s preostankom zavarovalnine, pa tudi varčeval, kakorkoli in kjerkoli se je dalo. Vedno sem si kupoval starejše motorje, jih popravljal, kolikor sem le lahko, nisem imel svojega kombija, vozil sem se z drugimi. Kupoval sem stare, izrabljene pnevmatike in jih iztrošil čisto do konca, … Poleti sem za zaslužek na bencinski črpalki čistil vetrobranska stekla in se nekako prebil do fakultete. Ko sem po diplomi dobil službo, je bilo dosti lažje,« pripoveduje Marko, ki je študiral gospodarski inženiring v Novi Gorici, nato pa je odprl svoje podjetje, v okviru katerega ponuja različne inženirske storitve. Ob vsem tem pa ostaja ljubezen do motorjev.
»Tista do električnih pa se je zgodila leta 2010, ko sem bil še študent in smo naredili projekt in smo na podlagi 125 kubičnega Tomos supermota izdelali električni motor. Baterije so bile takrat še precej nerazvite. Nato je šla zaradi razvoja avtomobilov tehnologija zelo naprej, spoznal sem še dva člana ekipe, ki imata izkušnje iz letalstva, pa smo videli, da je s tem, kar je na voljo danes, moč narediti motor, ki prekaša bencinskega. Tega takrat ni počel nihče na svetu. V tem sem videl življenjsko priložnost, odločil sem se za odprtje podjetja,« pripoveduje. Razvoj poteka v domači garaži, vsak dela pri sebi doma. Tam, kjer jim zmanjka znanja in izkušenj, jim pomagajo še zunanji izvajalci. Razvili so prvi prototip, ki so ga predstavili lani. Zdaj ga vozijo, testirajo, promovirajo, … »Gre nam odlično. Naš motor ima več moči kot najboljši bencinski motor in večji domet kot najboljši električni tekmec v segmentu s primerljivo težo. Vsi, ki so ga preizkusili, so se izjemno pozitivno odzvali,« je ponosen Marko. Hitro navrže, da jim do začetka serijske proizvodnje manjka še nekaj korakov. Zdaj sestavljajo finančno konstrukcijo za motor serijske izdelave, marketing kampanjo lansiranje na trge, čez slabi dve leti načrtujejo začetek proizvodnje prvih motociklov za stranke. Proizvajali jih bodo v Sloveniji. Med vsem tem delom pa še vedno najde čas, da sede na motor. Predvsem ob koncih tedna. Takrat se najraje odpravi v okolico Milana, kjer so najboljše proge za dirkanje, vendar v italijansko mesto ne potuje z motorjem, ampak z avtom, saj za motor, razen tistega osnovnega, ki ga je naredil pri šestnajstih letih, nima izpita. » Za dirkanje ga niti ne potrebujem,« v smehu pove Marko, ki obožuje motokros motorje. Cestni, takšni dirkalni, mu niso pri srcu, saj velikokrat zasledi, da je kakšen znanec umrl, se poškodoval v hudi nesreči …, on pa si želi še dolgo ustvarjati, se spoprijemati s tehničnimi izzivi ter izumljati nove stvari s svojo odlično ekipo.
