O zdravilnih lastnostih mastike iz otoka Chios je prvi poročal že začetnik znanstvene medicine Hipokrat. V njegovih časih so jo priporočali zaradi značilnega okusa in zdravilnih lastnosti. Dokumenti kažejo, da je bil to prvi naravni žvečilni gumi v antičnem svetu. Uporabljal se je za čiščenje zob in osvežitev zadaha. Uporabljali so jo tudi v kozmetične namene za čiščenje obraza in telesa. Tako je Dioskorid (1. stoletje našega štetja) v Materia Medica poročal o terapevtskih lastnostih mastike z otoka Chios (Chios Mastiha) in omenil, da pomaga pri prebavnih motnjah, krvnih težavah, kroničnem kašlju, hkrati pa deluje pomirjevalno. Zdravilne lastnosti žvečenja mastike je predlagal za podporo ustni higieni ter za čist in svež zadah. Omenil je uporabo olja “Mastiha”, eteričnega olja mastihe, ki se uporablja na več načinov pri obolenjih maternice in zaradi stiptičnega delovanja. Od prvega do sedmega stoletja našega štetja so zdravniki in botaniki uporabljali mastiko predvsem za zdravljenje želodčnih motenj, kot so krči in bolečine v želodcu, napihnjenost in poškodovano sluznico v želodcu (razjedo). Po mnenju takratnih poznavalcev je uporaba mastike prispevala k nemotenemu delovanju želodčnega in črevesnega sistema. Natančneje in iz različnih virov je razvidno, da so mastiko uporabljali za lajšanje bolečin v želodcu ter pri prebavnih motnjah in želodčnih težavah. O učinku mastike pri oslabelosti mišic v želodcu in vnetju, težavah črevesja in jeter ter o mehčalnih lastnostih poroča Galen v knjigi Simpliciun medicamentorum temperamentis ac faculatibus libri XI.
Zdravilo za kralje in papeže
V srednjem veku so ranocelniki iskali pripravke, ki bi kar najbolj pomagali vladarjem in bogatim posameznikom, ki so si to lahko finančno privoščili. Tako je nastalo zdravilo, ki so ga poimenovali Jeruzalemski balzam: V lekarni frančiškanskega samostana svetega Odrešenika v Jeruzalemu, kjer je delal menih Antonio Menzani di Cuna, mu je po štiriindvajsetih letih poskusov uspelo ustvariti učinkovit balzam, imenovan “Jeruzalemski balzam”. Leta 1712 so ga v Milanu predstavili kot mazilo za zdravljenje ran, bolečin v trebuhu, dermatitisa, črevesnih črvov, zobobola, hemoroidov itd. Sestavine tega balzama so se skozi leta spreminjale. Kljub temu pa je osnovna sestavina tega mazila ostala mastika. Več kot četrt tisočletja je bila zelo poznana in nespremenjena formula, najdena v rokopisu nekega samostana, ki vsebuje štiri rastline: bosvelijo, miro, alojo in mastiko, ki se je pogosto uporabljala, zaradi protivnetnih, zdravilnih, antioksidativnih in protiseptičnih lastnosti. Po tej nekoliko spremenjeni formuli se uporablja tudi danes.
Zelo cenjena tudi danes
Med obema vojnama v 20. stoletju je bila uporaba mastike še posebej cenjena med vojaškimi zdravniki, ki delovali na terenu, zaradi svoje enostavne formule ter učinkovitosti in uporabnosti. Še posebej se je izkazala, ko je obstajala nevarnost bakterijskih okužb.
V začetku 20. stoletja so v več člankih poročali o “Mastisolu”, pripravku iz mastike, ki se je uporabljal za celjenje ran. Glede na navedbe so Mastisol nanašali na prizadeto območje na koži. Tudi sedaj se ta smola vedno pogosteje uporablja. Še zlasti za ljudi, ki jih pestijo najrazličnejše tegobe modernega časa in posamezniki, ki se raje kot uradni medicini zatekajo k alternativnim metodam zdravljenja. Pa tudi tisti, ki jim običajni farmacevtski pripravki ne pomagajo ali jih ne želijo uporabljati zaradi številnih stranskih učinkov. Mastika je primerna tudi za ustno higieno in slab zadah. Dobimo jo v različnih izdelkih – mazila, balzami, olja za kozmetično uporabo, kapsule z mastiko za želodec, celo alkohol z mastiko, zobno pasto, mila itd… Mastiko uporabljajo tudi v ajurvedski medicini ter kot homeopatsko zdravilo.
Najbolj cenjena raste na otoku Chios
Zimzeleno drevo mastike je razširjeno po vsem Sredozemlju. Obstaja veliko različic drevesa mastike (Pistacia lentiscus), med katerimi vse ne proizvajajo smole. Tudi v drugih sredozemskih državah, na primer v Turčiji ali Maroku, poskušajo gojiti drevesa mastike z namenom pridobivanja drevesne smole. Vendar pa je že od antičnih časov posebej cenjena tista, ki prihaja z grškega otoka Chios. Posebna lega otoka v Egejskem morju, s tem ugodne klimatske razmere in sestava tal pa tudi posebna varianta drevesa (Pistacia lentiscus var. Chia), ki so ga vzgojili na otoku, namreč pripomorejo, da ima smola s teh dreves več zdravilnih učinkovin. Prebivalci Chiosa izjemno jo cenijo in varujejo tradicijo, saj zanje navsezadnje pomeni vir dohodka. Danes je v Združenje pridelovalcev Chios mastike zbranih približno 4.500 pridelovalcev iz štiriindvajset vasi na jugu otoka, članov kmečkih družin, ki želijo gojiti, negovati in varovati mastiko s Chiosa. Mastiko pridelujejo na tradicionalen način.
V januarju in februarju grmičasta drevesa najprej obrežejo, nato pa v pomladanskih mesecih očistijo tla okoli debel, pometejo listje, populijo plevel, zrahljajo zemljo ter tla posujejo z belim apnencem. Ta morajo namreč biti čimbolj čista, saj nanje pada lepljiva drevesna smola in jo je tako kasneje lažje čistiti.
‘Kentos’ je grški izraz za vrezovanje zarez v debla mastikinih dreves. To opravilo pridelovalci Chios mastike opravljajo med julijem in septembrom. Je najpomembnejša faza v kultivaciji teh dragocenih dreves, saj iz zarez priteče zdravilna smola v obliki kapljic Odvisno od starosti posameznega drevesa, se lahko vanj z največjo previdnostjo in natančnostjo zareže do sto zarez. Na vročem poletnem soncu se smola, ki priteče iz zarez drevesa mastike, suši dva do tri tedne, potem pa jo pridelovalci poberejo s tal in postrgajo z debel s posebnim orodjem, imenovanim »timitiri«. Prvič smolo običajno pobirajo med julijem in avgustom, drugič pa med septembrom in oktobrom.
Drevesa Chios mastike, ali ‘skinos’, kot jim pravijo otočani, proizvajajo smolo od sedmega leta dalje, po sedmih desetletjih pa proizvodnja hitro upada. Drevesa lahko živijo tudi več kot sto let, vsako leto pa drevo v povprečju da 150 gramov dragocene smole.
Nabrano smolo s siti prvič presejejo že pod drevesi in jo očiščeno zemlje odpeljejo v vas, kjer na hladnem čaka na temeljito čiščenje in izpiranje z vodo, ki se odvija v jesenskih in zimskih mesecih. Delo poteka ročno, v povezavi z naravo, vse leto. Vsa družina od mladih do starejših je vpletena v proces proizvodnje mastikine smole.
Skrbno varovana tradicija pridelovanja
Chios mastika predstavlja pomemben del zgodovine, tradicije in identitete tega grškega otoka. Že tisočletja je zelo dragocena, menjali so jo celo za zlato in se na otoku redno borili s pirati, ki so si želeli prisvojiti to ‘belo zlato’. Lokalni prebivalci so zavezani k ohranjanju te dediščine, zato so izvedli številne ukrepe za zaščito in trajnostno pridelavo te dragocene smole. K večji ozaveščenosti o njenih edinstvenih lastnostih so prispevale raziskave in študije, ki so se osredotočile prav na Chios mastiko, ter poskrbele za promocijo tega izjemnega izdelka na svetovnem trgu. Ne preseneča niti dejstvo, da jo je pod svojo zaščito vzel tudi Unesco. Edinstven način pridelovanja mastike in obdelovanje mastikinih dreves je uvrščeno na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.
Eden od ukrepov za ohranitev bogate kulturne dediščine je tudi iskanje in raziskovanje novih načinov za pridelovanje. Pridelovalci mastike na otoku Chios se namreč soočajo z izzivi vse bolj očitnega vpliva podnebnih sprememb na sam postopek pridobivanja smole. Zato so se v podjetju Mediterra skupaj z Združenjem pridelovalcev Chios mastike odločili zagnati projekt, s katerim bodo raziskali nove načine pridelovanja dragocene drevesne smole v spremenjenih podnebnih razmerah. Večina nasadov dreves mastike najdemo na južnem delu otoka Chios. V okviru projekta pa so že zasadili tisoč dreves v gorskem območju na severu otoka. Raziskovalci upajo, da bodo drevesa uspevala v težjih vremenskih razmerah, kot jih imajo sedaj v nižinskem južnem predelu otoka, kjer se običajno gojijo. Pri tem obstaja vprašanje, ali bo smola Chios mastike, pridelana pod drugimi pogoji, ohranila posebne lastnosti. Med drugim pa bodo z raziskovalnim projektom ugotovili tudi odpornost drevesa v težjih vremenskih razmerah, kot jih ima za rast v nižinah.
