Mati je delila zgodbo o herojskem kapitanu
Zgodba gre takole: v noči z 28. na 29. julij 2019 se je miren družinski poletni dopust na jadrnici, zasidrani v zalivu Skrivena luka na Lastovu, spremenil v nočno moro. Malo po polnoči je triletni otrok, ki je bil povsem zdrav, dobil hud napad obstruktivnega laringitisa. Mama, ki je anonimno povedala celotno zgodbo, je opisala trenutke strahu in nemoči, ko se je borila za življenje svojega otroka.
“Barka ni imela vtičnice 220 V, zato s seboj nisem prinesla inhalatorja. Bila je poletna noč, deklica je bila zdrava in niti na misel mi ni prišlo, da bi lahko reagirala na južni veter, rastlinje ali kaj drugega. Ko se je napad začel, sem jo odnesla ven, zavito, da je dobila malo zraka. Dala sem ji zdravila in poskušali smo dihati pod tendo, a situacija ni bila dobra,” se spominja mati.
Edini zdravnik na otoku
Počasi jim je postajalo jasno, da je edina možnost, da pokličejo 112. Telefonist jo je povezal z Dubrovnikom, na klicu pa je ostal do prihoda zdravnika.
»Na Lastovu je bil samo en zdravnik, ki je bil v tistem trenutku na drugem delu otoka, na drugi intervenciji. Ko je prišel, ji je dal injekcijo in nas odpeljal v ambulanto na Lastovu, da bi jo dal na inhaliranje,« nadaljuje mama. Po vrnitvi na ladjo se je otrokovo stanje spet poslabšalo.
“Čez eno uro se je začel še hujši napad. Zdravnik ni imela pulmicorta, le ventolin, ki ni bil primeren za njeno stanje. Otrok je komaj dihal, se boril za zrak, mi pa smo nemočni čakali. Občutek je bil grozljiv,” opisuje.
Zunaj je divjala nevihta, na srečo je pihal južni veter z dežjem. Helikopter ni prišel v poštev, ker je bil veter premočan. Zdravnik je nato kontaktiral reško Jadrolinijo in pojasnil situacijo.
“Povedal jim je, da ima otroka, ki mora nujno v Split in da rabimo pomoč. Povezali so ga s kapitanom katamarana, ki je bil v pristanišču na Ubliju. Kapitan je sprejel ključno odločitev – prej bo izplul, mislim, da samo zaradi nas.”
Morje je bilo razburkano, posadka pa pripravljena na težke razmere. “Spomnim se, da so nas na vratih pričakali z vrečkami za bruhanje, ker je morje divjalo, a nismo imeli izbire. Tamalo so v Splitu inhalirali s pulmicortom. Imela je petehije pod očmi, popokane kapilare, ker jo je tako dušilo, videti so bile kot drobne modrice. A na koncu je bilo vse v redu.”
Neskončna hvaležnost
Mama se danes, več let pozneje, še spominja občutka nemoči, pa tudi nesebične pomoči posadke Jadrolinije. “Neskončno sem hvaležna kapitanu in posadki Jadrolinije, ki so izpluli samo zato, da so nas odpeljali na potrebno terapijo. Zahvaljujoč njihovemu pogumu je bil moj otrok rešen.”
Dodala je lekcijo, ki se je je naučila: “Moj oče je pozneje namestil 220 V vtičnico na čoln. Nikamor ne grem več brez svojega inhalatorja.”
Ta zgodba nas spominja na pomen človeške solidarnosti in poguma v času krize.
