Podjetništvo, gostinstvo in umetnost si tokrat v intervjuju podajajo roke. Intervjuvanci imajo zelo jasne predstave o tem, kaj bi morala prinesti prihodnost, pa ne samo njim.
Mara Ambrožič Verderber, direktorica Obalnih galerij Piran (ustanoviteljica občine Piran) vodi javni zavod, ki opravlja javno službo na področju likovne umetnosti. Na najvišjem strokovnem nivoju pripravljajo razstave, tako za lokalne umetnike z nacionalnim dometom kot za mednarodne, skrbijo za likovne zbirke, posodabljajo javne programe na vseh nivojih, odpirajo se najširši javnosti, nudijo pedagoške aktivnosti. Povezujejo domači umetniški kontekst z mednarodnimi primerljivimi ustanovami na Finskem, Norveškem, Franciji, Italiji, Avstriji in Hrvaški.
Ambrožič: Moja osebna izkušnja in tudi izkušnja zavoda v treh letih vodenja je, da lahko z delom ustvarjamo odlične pogoje za umetnost in kulturni napredek. Seveda ob delu naletimo tudi na nasprotovanja. To povezujem z neko naravno zadržanostjo lokalnega okolja, ki z negotovostjo sprejema novosti in spremembe. Obenem pa to nakazuje na neko praznino, ki je v zadnjih dveh desetletjih zajela tudi prostor slovenske Istre. To je seveda tudi posledica velikih sprememb v industriji in tehnologiji, ki sta doživeli močan napredek, ki pa ni nujno v koraku z idejami in prepričanji, ki so bila aktualna v osemdesetih ali devetdesetih letih dvajsetega stoletja. Izoblikovale so se nove smernice za umetniške ustanove, v gospodarstvu, turizmu itd. Doseganje višje stopnje kultiviranega dialoga je za naše okolje pomemben, tako kot je nujna vzpostavitev ravnovesja med hitrostjo, ki jo prinaša tehnologija, velikopoteznimi vizijami in tradicijo. Naš prostor je veliko bolj raznolik, kot je bil včasih.
Andrej Kraševec, direktor SURF Grupacije, solastnik podjetja z bratom in očetom. Njihova misija so higienske, prijazne in ekonomsko vzdržne rešitve na več področjih od papirne galanterije, kozmetike in še česa.
Kraševec: Prednost življenja na obali je, da ob petih zjutraj stopiš na balkon in pozdraviš morje. Kaj pa me najbolj moti? To, da nimamo načrta, masterplana za prihodnost, osebno pa me zelo motijo javni razpisi. Sicer sodelujemo na javnih razpisih, ker smo tukaj doma in hočemo pomagati skupnosti, toda to ni tekma v kakovosti, kdo je najboljši, ampak kdo je najcenejši. In to je narobe.
Pred kratkim sem brala, da smo v Evropi prvaki v tem, da na javnih razpisih vedno izberemo najcenejšega ponudnika. Delala sem v javni upravi in vem, kaj to pomeni?
Kraševec: V tujini je drugače. V Avstriji in Nemčiji na javnem razpisu izločijo najcenejšega in najdražjega, z ostalimi se pogajajo. Ne vem, zakaj hočemo kot majhna država vse izumljati na novo. Kot zasebni naročnik ne boš nikoli izbral najcenejšega ponudnika, ker je ta na koncu vedno najdražji.
Podobno je s ponudbami hiš za nakup. Ko naletim na hišo, ki ima sprejemljivo ceno, si rečem, nekaj je narobe s to hišo.
Kozel: Načeloma je, če ne, je naslednjič, ko jo iščeš, že ni več.
Kraševec: Najbolj sem se nasmejal, ko sem bil del festivala podjetništva v sklopu Slovenian Bussiness Cluba. Povabili so v goste nekaj ministrov, na odru je bil minister za digitalizacijo. Takrat je bila namreč v delu aplikacija za pomoč šolarjem. Novinar ga je vprašal, če bo gotova do 1. septembra. Kaj je odgovoril minister? “Ne vemo točno, kdaj”. Ni znal odgovoriti niti na to, ali bo to prvo, drugo ali tretje četrtletje. Novinar mu je povedal, da bi v zasebnem sektorju že dobil odpoved.
Ambrožič: Roke moraš spoštovati, tako kot vizije in strateške načrte, če ne dokumenti nimajo nobene vrednosti.
Kar me velikokrat preseneti na obali je to, da ima vsak, ki ga srečaš, svojo vizijo in masterplan za obalo.
Ambrožič: Seveda ima vsak lahko svoje mnenje, ampak vsako mnenje ne sodi v strokovno razpravo. Slednja je dragoceni prostor za soočanje deležnikov, ki se na stvari spoznajo, ki znajo naslavljati vprašanja in podajati odgovore, zagovarjati ideje in pristope v razvoju.
Kako pa je z vizijo in masterplani na področju gostinstva?
Marko Kozel, z Aljošo Mlinarjem je solastnik in ustanovitelj podjetja DMNM, katerega glavni del je restavracija Kogo.
Kozel: Mi sicer najemamo prostore Vinakoper, izvajamo gostinsko dejavnost zanje in skupaj poskušamo narediti nov brand kulinarike, nismo pa njihov sestavni del. Odkar ima Vinakoper novega direktorja, je za to veliko posluha. Z njimi in Agrario bomo poskušali narediti istrsko stičišče, želimo ponuditi istrsko hrano, istrsko vino za istrske ljudi. Predvsem za »lokalce«, oni so naša ciljna publika, delamo dnevno sobo zanje in seveda za mimoidoče turiste. Letos smo bili nagrajeni z mednarodnim Michelinovim priznanjem, ki pove, da smo dobri v tem, kar delamo, obenem pa je to velika priložnost za nas, da se še bolj dokažemo. Na začetku je malo ljudi verjelo v to zgodbo, v nas in v to, da bomo prodajali samo vina Vinakoper. V dveh letih in pol smo dokazali, da je to uspešna zgodba. Imamo zasedene mize in stole, zato gostom priporočamo, naj opravijo rezervacijo.
Je čas dveh let in pol dovolj za uspeh?
Kraševec: Potem, ko sem prevzel podjetje, smo v petih letih povečali promet za 60 odstotkov. Oče nama je predajo podjetja dobro izpeljal, ker statistično 70 odstotkov takih podjetij po predaji drugi generaciji propade.
Zaradi menjave generacij?
Kraševec: Zaradi slabe predaje.
Kaj pomeni slaba predaja?
Kraševec: Opisal bom naš primer kot primer dobre predaje. O tem, kako bo izpeljal predajo, se je oče odločil že deset let prej, vprašal naju je, kdo od naju se vidi kot direktor, nato se je odločil …
In vas je vzgajal za direktorja?
Kraševec: Tako je. Predaja se ni zgodila z danes na jutri. Če na Triglav hodiš dva dni, ne moreš v eni uri priti dol. Oče je ustanovil to podjetje, ga vodil 25 let, v dveh mesecih mi ne more samo predati ključev in oditi. Vesel sem ga, ko pride enkrat na teden v podjetje, ima svoje sestanke, me vpraša, če lahko kaj naredi namesto mene, ker ima več časa. Je član nadzornega sveta, vsi trije imamo en glas: on, brat in jaz. Marino Furlan, lastnik Intralightning d.o.o., pravi, da v Sloveniji zmotno razmišljamo, da morajo družinski člani prevzeti upravljanje družinskega podjetja. Tako kot sicer naj vsak dela tisto, za kar je sposoben in se posveti vlogi lastnika. Ni vsak naslednik najboljši manager.
Ambrožič: Izzive moraš imeti rad.
Človek mora sam vedeti, kaj lahko počne, kam spada. Kako je pri vas?
Kozel: V gostinske vode sem se podal že z 18 leti v Ljubljani. Najprej sem bil natakar, kasneje sem se preizkusil v vodenju gostinstva v hotelu. Svoje prve vodstvene izkušnje sem začel nabirati v hotelu Slon pri g. Gregorju Jamniku, ki je bil odličen mentor.
Ko sem prevzel odgovorno funkcijo, sem bil rad s svojimi zaposlenimi, pomagal sem jim v pomivalnici, kjerkoli je bilo potrebno, da je delo teklo. Pomivanje posode je morda celo najtežje delo v gostinstvu. Osem ur neprekinjenega truda za pomivanje 500 krožnikov in več pomeni resno telesno obremenitev, ki ni za vsakogar. Samega sebe v kuhinji ne vidim, zato imam zaposlene, ki jim zaupam, da nosijo to veliko odgovornost in svoje delo opravijo z odliko.
Ne kuhate?
Kozel: Kuham doma, ne zmorem pa kuhati tako dobro, da bi to lahko postregel v restavraciji, zato imam odličnega vodjo kuhinje, ki mu 100 % zaupam. Spiše jedilnik, o katerem premislimo in ga odobrimo. Sebe vidim v manegerski vlogi, saj sem študiral podjetništvo, številke mi ležijo, pa pri strežbi tudi pomagam, vse to mi gre bolje kot kuhanje.
Strežba je recimo velik problem v Ljubljani. Manjka vsaj 2000 natakarjev in tistih, ki jih imaš, ne boš odpustil, pa naj počnejo karkoli.
Kraševec: V nekaterih panogah so delavci začeli narekovati tempo. Država bo morala rešiti ta problem. Zdrava podjetja, med katera štejem tudi naša, ogromno delamo na vzdušju v ekipi, skupnih vrednotah in dobrih pogojih zato, da ohranimo in zadržimo zdrava jedra ekipe. Velikokrat pa zaradi centralizacije Slovenije vseeno izvisimo pri iskanju strokovnjakov, ki si željo celoletnega aktivnega okolja.
Ambrožič: Leta 2025 bomo proslavili 50 let Obalnih galerij, ki so bile ob svojih začetkih izrazito prepoznavne. Ko sem pred tremi leti prevzela direktorovanje, smo zagnali projekte in se razgledovali po kadrih, mlajših ljudeh, ki bi jim starejši sodelavci lahko predali znanje, ker tudi tukaj se ne more nič zgoditi čez noč. Mlajši imajo svoje vizije, obvladajo nove veščine, starejši imajo drugačno znanje, spomin in neprecenljive izkušnje. To seveda prinaša kar nekaj izzivov pri usklajevanju medgeneracijskih ciljev, predajanju znanj ter doseganju digitalne pismenosti. Dinamično povezovanje s »starim« in »novim«, vemo, zahteva predanost. Velja tudi za sodelovanje z drugimi lokalnimi akterji. Recimo, z Markom sodelujemo ob odmevnih dogodkih, s podjetjem Vinakoper pa že tri leta ustvarjamo izbrane ustvarjalne izdelke. Vanj vključujemo primorske avtorice in avtorje, ki se s svojimi »lokalnimi« izdelki promovirajo drugače.
Obalne galerije si prizadevajo delovati tudi kot produkcijsko središče in se vzpostaviti kot relevantna platforma za sodobno vizualno umetnost v slovenskem prostoru, tako da nam ne bi bilo treba hoditi samo v Ljubljano po navdih. Vztrajno delamo na tem, da bi na ogled naših razstav in dogodkov, ki jih ne morejo videti nikjer drugje, pritegnili publiko iz vse Slovenije. Na primer: pregledna razstava Marine Gržnić, veliki projekt Marjetice Potrč, pregledna razstava Primorca Aleša Sedmaka. Kar številni so obiskovalci, ki »zahajajo« v naše kraje na oglede naših razstav. Med temi je bilo nekaj ambasadorjev in veliko strokovnjakov iz vse Evrope. Dobre vsebine (razstave) praviloma delujejo povezovalno; gre za eksperimentiranje z ustvarjalnostjo in tradicijo, kjer ne manjka gastronomskih presežkov, vse skupaj pa učinkuje kot dodana vrednost za razvoj kulturne ponudbe.
Letos je bilo 40 let piranskih dnevov arhitekture. Vsi so se spominjali Tonija Biloslava, prvega direktorja Obalnih galerij.
Ambrožič: Brez njega Obalne galerije Piran ne bi postale to kar so, vključno z njihovo mednarodno prepoznavnostjo.
Za vse, ki so prišli za njim, je bilo težko prevzeti dediščino, čeprav so se časi spremenili, način dela, sprejemanje umetnosti…
Ambrožič: Strinjam se, ni bilo lahko prevzeti ustanovo s tako pomembno preteklostjo, dediščino, če želite.
Kako ste se spopadli s tem, da je v galeriji še vedno nekaj tistih, ki mislijo, da bi morala biti ustanova taka, kot je bila nekoč?
Ambrožič: Navezanost na preteklost je lahko včasih tako močna, da ovira razvoj in drugačne vizije v prihodnosti. Mislim, da je pomembno, da ustanova nadgrajuje vse tisto, kar jo je v preteklosti odlikovalo, skladno z ustanovitvenimi smernicami, s potrebnimi prilagoditvami 21. stoletja na vseh nivojih.
Naša delovna dinamika zahteva povezovanje in usklajevanje petih lokacij, kjer imamo razstavišča. Sočasno smo vpeti v priprave vsebin, v tehnične izzive, organizacijo spremljevalnih dogodkov, kot so otroške delavnice, vodstva, srečanja in razprave. Trenutno je aktualna tema o »odprtih depojih«, da bi del našega likovnega fonda postal dostopen za javnost. Veste koliko energije je potrebno za vse to? Za to vizijo se moramo pogovarjati z državo, z lokalnimi skupnostmi in upoštevati tudi različna stališča.
Je podobno tudi na vaših področjih?
Kraševec: Pred letom in pol smo prevzeli restavracijo Marina v Marini Portorožu, kjer imamo še dva solastnika, Sašo Ambroža in Jerneja Potočana. V tem času sem ugotovil, da si podjetniki želimo pomagati med sabo, da moramo deliti mnenja, izkušnje in biti povezani, zato smo začeli s »Poslovnimi klepeti« v naši restavraciji, kjer si obalno-kraški podjetniki izmenjamo mnenja, pomagamo in dvigamo pozitivno energijo v podjetniškem svetu na obali. Marko Kozel je pripeljal restavracijo Kogo na to stopnjo, čeprav ni najboljši natakar niti najboljši kuhar. Ve pa, kaj je treba narediti. Tudi jaz nisem najboljši pomivalec posode ali skladiščnik, vem pa, kaj je treba narediti in kako, da bomo tako v Surfu kot v restavraciji uspešni, da bodo zaposleni motivirani in naši kupci zadovoljni.
Zanimiv je razvoj kulinarike v Sloveniji. Dobre restavracije so bile že prej, šele v zadnjem času pa postajamo tudi mednarodno prepoznavni.
Kraševec: Zadnjih deset let je Slovenija utrdila svoj ugled kot okolju prijazna, najbolj zelena in varna država, kar jo je postavilo na mednarodni zemljevid kot vzoren primer trajnostnega razvoja. Ta prepoznavnost je odprla vrata Sloveniji v svet. Pomembno je poudariti, da je najboljša kuharica na svetu Slovenka.
Ambrožič: Tudi na področju likovne umetnosti se lahko pohvalimo z nadpovprečnimi sodobnimi umetnicami. Takimi, ki sprevračajo klišejske predstave o tem, kakšen mora biti ali naj bo umetnik. Današnji umetniki so vizionarji, a obenem morajo biti tudi menedžerji in takih je kar nekaj. Marjetica Potrč je ena od teh. Uvrščena je med deset najpomembnejših umetnic na svetu. Letos prejema tudi državno Medaljo za zasluge.
Kraševec: Z našega industrijskega dela smo mi za svetovne, največje proizvajalce kot »show case«. Smo zelo zahteven trg in če proizvod, storitev uspe pri nas, je to zagotovilo, da bo uspešno tudi v tujini.
Ambrožič: Naše generacije so že tiste, ki so bile trenirane v bolj odprtih, multidisciplinarnih izobraževalnih kariernih zgodbah. Vemo, da sta tim in povezovanje pomembna, pomemben pa je tudi posameznikov značaj. Dvajset do trideset odstotkov ljudi pa se ne more spremeniti in jih v to niti ne smeš siliti.
Kozel: Z mladimi je precej težko, zato je pri nas kader 30 let plus. Generacija, ki je že odgovorna in želi delati v gostinstvu. Veliko mladih se še išče, ne pridejo v službo, niso zanesljivi, niso strokovno podkovani ali nimajo znanja in ga nočejo niti pridobiti. Pričakujejo, da bodo dobili visoko plačilo, a za to niso pripravljeni narediti dovolj. Z malo motivacije in želje po delu se lahko ogromno naredi.
Mi delamo gostinstvo na visokem nivoju, ki potrebuje izkušen in strokoven kader, ki gostinstvo živi in razume. Le na ta način je možno biti med najboljšimi.
Ambrožič: V Benetkah sem živela enajst let, v Parizu šest in štiri leta v Angliji, v Liverpoolu. Moram reči, da mi v času projektov ni nikoli padlo na pamet, da bi ob 16. uri zaključila z delom, si odredila konec službe. Nikoli nisem imela ustaljenega urnika in ga tudi sedaj nimam.
Kraševec: Zdaj ga boš morala imeti, ker se boš morala štempljati!
Ambrožič: Saj se bom, ker je prav, da se beleži. Kar pa se mladih tiče, sem bila prijetno presenečena, kako velik odstotek dobro izobraženega kadra z obale dela po Sloveniji, predvsem v Ljubljani.
V javnih zavodih so vodstvene funkcije praviloma vezane na politično opcijo. Žig, ki ga nekdo dobi, je v naslednjem mandatu težko breme.
Ambrožič: Po ZUIJK morajo muzejsko-galerijske zavode voditi strokovnjaki s tega področja. Če niso, je to lahko velik problem za poslanstvo teh ustanov. Zase lahko povem, da sem se na razpis prijavila kot strokovnjakinja, tudi nobenega lokalnega politika nisem poznala. Želim pa si, kar skušam dokazati s svojim delom, sodelovanja s katerokoli politiko, ki podpira razvoj likovnega področja.
Zaokrožimo naš pogovor s pomanjkanjem vizije. Pomanjkanjem ideje o tem, kaj bi radi, kaj moramo storiti, da ne bomo po 30 letih še kar naprej start up država in bo obala drugačna.
Kraševec: Če bi bil župan piranske občine, a ne vem, če me bo to kdaj zanimalo, bi vsem hotelirjem svetoval, naj odstopijo v zimskem času eno nadstropje praznega, zaprtega hotela in povabil strokovnjake, vizionarje, arhitekte k razmisleku o načrtu za državo, za regijo in občino, dal potem to na referendum in če bi bili načrti sprejeti, bi ga morale uresničevati vse politične opcije, stranke, predsednik države, vlade, ministrstva. Vsi.
V katero smer naj se razvija obalna regija?
Kraševec: Podjetniki si želimo eno, najpomembnejšo stvar in to je, da bi okolje, v katerem delamo, vsaj pet do deset let ostalo isto. Torej brez sprememb, produktivno – stabilno podjetniško okolje. Najbrž je to pomembno tudi za javne zavode. Pet, deset, petnajst let naj bo okolje stabilno, ker tudi mi, ki najemamo restavracije, poslovne prostore, gradimo logistične centre, ne razmišljamo samo za eno leto v naprej. Treba je veš narediti lokalno. Predlagali smo, da bi tri odstotke od davka na dobiček ostal občini. Tako bi se lahko odločali, kam bo šel ta denar: za infrastrukturo, parkirišča, ceste, stanovanja za zaposlene…
Kaj pa si želite kot obalni prebivalec v naslednjem letu?
Kraševec: Da bi se določila območja, kjer se razvija turizem in območja, ki so bivalna. Veliko prijateljev imam, ki si ne morejo privoščiti stanovanja, ker so najemnine tukaj nedosegljive. Niso vsa območja turizmu prijazna, ker so namenjena življenju lokalnega prebivalstva in obratno.
Kozel: Kot podjetnik bi si želel, da bi obmorska mesta bolj oživela turizem, javne prireditve, koncerte itd., da bi gostinci dobili posluh in možnosti, da delajo, kar bi morali razumeti tudi prebivalci, ki se pritožujejo zaradi prevelikega hrupa. Mesto mora živeti. Danes v Kopru po deseti uri ni na ulici nikogar več. Pravzaprav v vseh obalnih mestih.
Kaj pa osebno?
Kozel: Zelo pogrešam, da zvečer nimam kam, razen k sebi.
Ambrožič: Vljudno vabljen na vse naše otvoritve. Na razstavah ni dolgčas in se vedno česa novega naučimo, tudi novih miselnih vzorcev.
Kozel: Vsi, ki si želimo družbe in iti ven, moramo v Trst ali v Ljubljano, pri nas pa vse zamira. Če bo več dogajanja, bo več ljudi, mesta bodo polna, polne bodo tudi restavracije, bari, trgovine. Od tega bomo živeli. Včasih je treba zamižati pred vsemi kritikami.
Ambrožič: Zaupala bi strokovnjakom, da znotraj dejanskih okvirov načrtujejo okolje za prebivalce in prihodnje generacije. Nekateri občinski predali so že sedaj polni načrtov, in če nič drugega, jih lahko enkrat v prihodnosti javno razstavimo in prevetrimo njihovo uporabnost. Ideje so, pomembno je uskladiti to voljo na politični ravni, se pravi: stroka potrebuje podporo vladajočih. Vedno. In stroka je nekaj kar mora delovati skupaj s politiko, skratka politika ne more delovati brez stroke.
Osebno pa si želim, da bi bilo naše sobivanje na višjem kulturnem nivoju, da bi brzdali željo po uničevanju sočloveka. Naj bo leto z več spoštovanja in zavedanja, da bomo vsi v prihodnjem obdobju potrebovali veliko potrpežljivosti.
Vzela si bom zadnjo besedo, s primerom bom ilustrirala to, o čemer smo se pogovarjali. V knjigi Nikar ne upajte, da se boste znebili knjig, se pogovarjata Jean – Claude Carrière, francoski pisatelj in scenarist, in Umberto Eco, italijanski filozof, semiolog, pisatelj in teoretik. Po spominu navajam primer, ki ga omenjata v knjigi. Ideja o gradnji Asuanskega jezu je združila številke strokovnjake, hidravlične inženirje, betonarje, strokovnjake za različne materiale … Pa pride novinar in reče, vidim listo sodelujočih, pa pogrešam dva. Res, katera dva? Egiptologa in filozofa. Zakaj pa filozofa, ga vprašajo, zato da bo povedal, da v skupini manjka egiptolog.
