»Sladko bi jedla za zajtrk, kosilo in večerjo,« pravi avtorica Potične torte in slovenska zmagovalka v lanski decembrski Mercatorjevem natečaju za Naj slovensko pecivo. Pecivo treh finalistk, ki jih je izbrala strokovna žirija, je trgovska družba postavila na svoje prodajne police, zmagovalko pa so z nakupom izbrali kupci sami.
Meta je Primorka, dobro poznamo njeno mamo Orielo iz njihove gostilne Na burji v Novi vasi, še bolj verjetno njenega očeta, glasbeno legendo, pokojnega Danila Kocjančiča. Njun talent in ustvarjalnost imata različna obraza, skupna pa jima je ljubezen do lepega in skladnega.
Zgodba Potične torte
Morda ji tudi njegova glasba odmeva v sanjah takrat, ko se Meti prikazujejo nove slaščice. Noč ji prinese idejo, ko pa se »dober dan še zaspan, priplazi na plan,« Meta zamisli najprej zapiše in jih nato udejanja v kuhinji. Le malo njenih poizkusov je pristalo v smeteh. Tudi takrat, ko je delala prve korake v svet slaščic, so bile njene sladice vedno dobre, čeprav na začetku morda ne tako estetske. V svet sladkega jo je popeljala nona, ki je rada pekla, na praznični mizi pa seveda nikoli ni manjkala potica. Nono je za 85 .rojstni dan želela presenetiti z drugačno potico. Rozine so tako postale žele, orehe je namočila v kavo, spekla je biskvit, ga prelila s kremo in zamrznila: »Torta ima prav vse, kar ima potica, enake sestavine in začimbe, le veliko bolj mehka je in sodobna.« Nežna torta je najprej navdušila Meto, nato nono, recept pa se ji je zdel primeren za sodelovanje v natečaju. Zmage ni pričakovala, se je je pa neizmerno razveselila. Mercator je njeno recepturo odkupil in Metina Potična torta je zdaj v trgovinah.
Tartina in druge sladice
Njena doslej najbolj znana sladica je tortica Tartina, ki jo je v slaščičarni Central hotelov Lifeclass v Portorožu, kjer je zaposlena kot slaščičarka, izumila ob 250. obletnici smrti piranskega glasbenega virtuoza, violinista in skladatelja Giuseppa Tartinija. Njemu se je v sanjah izpisal njegov znameniti Vražji trilček, Meti pa tortica Tartina, v katero je pogumno vključila marmelado iz črnih oljk. Tudi sicer je Meta znana po svoji drznosti in v slaščicah rada prepleta neobičajne okuse, ki, združeni v celoto, tako kot glasba, ustvarijo harmonijo. V sladice je že vkomponirala sir gorgonzolo, tudi ribe in rake, morski ježek pa, pove, ni bil ravno zmagovalna kombinacija. V slaščičarsko znanje, ki ga ni pridobivala po klasični, »šolski« poti, je vložila veliko truda, izobraževanja in tudi denarja za nakup dobrih slaščičarskih pripomočkov, brez katerih ne bi mogla narediti tako lepih dobrot. V kavarni in slaščičarni Central v Portorožu se je zaposlila leta 2018, po uspešno opravljeni avdiciji, v kar jo je prepričala sodelavka Loredana Černac. »Bilo je kot v filmu, prava avdicija. S seboj sem morala prinesti svojo doma narejeno torto, pred komisijo pa sem morala speči še eno sladico. Moji sladici je preizkušalo kar deset kuharjev, bilo je kot na televizijskem Masterchefu, imela sem močno tremo, a sem bila sprejeta in sem se v teh letih res veliko naučila.«
Natančnost in ljubezen
Meta je tudi članica reprezentance kuharjev in slaščičarjev Slovenije, veseli se njihovih srečanj, ko na treningih skupaj kuhajo. Najraje sicer peče restavracijske sladice, kjer njena domišljija še dodatno razpre krila. Kaj vse je pomembno, da nastane dobra sladica? »Natančnost, res dobra tehtnica in mirna kri, saj na hitro ne uspe prav nič.« In kot je Danilo naslovil enega svojih albumov, Vse moje ljubezni, tako tudi Meta Kocjančič ne pozabi dodati, da je glavna sestavina vsake sladice res – Ljubezen.
Nataša Benčič
Radio Koper
