Ko narediš umetniški akt, je za večino obiskovalcev/tistih, ki si razstavo pridejo pogledat, zelo dobrodošlo besedilo, v katerem nekdo razloži, kaj je umetnik hotel povedati, razloži kontekst in sporočilo.
Igor: Zelo pomembno je, da to zna nekdo povedati. Zelo sem bil zadovoljen z besedilom, ki ga je za razstavo napisala Jasmin Martin Vodopivec. »… se hkrat poglobi v razkrivajoče možnosti avtoportreta kot nelagodnega samoizpovednega izraza.« Razumljiv, brez floskul. Živimo v času selfijev in jaz sem fotograf. To, kar sem razstavil v Cerkvi, je konkavna leča, ki ima več nivojev, in ti si v leči narobe obrnjen, izgineš, si zelo jasen in čist. V tej leči je tisoč portretov, selfijev.
Lena: Ki jih moraš ohraniti v spominu. Sebe sem videla zelo mlado in potem zelo strogo, ostro.
Igor: To je zapisano v leči. Če je to v posvečenem prostoru, je ikona. Delo je prežeto z molitvijo in ima drugo težo.
Lena: Včasih sem sedela v Cerkvi, kjer je bila Marinina in Igorjeva razstava in opazovala ljudi. Bilo je noro. Bili so Korejci, mladi, lepi, ki so ure in ure tam meditirali. Toliko je bilo čustev, toliko posvečene in visoke umetnosti zato, da se ustaviš in čutiš. Nihče ni šel iz Cerkve, ne da bi kaj čutil. To je največ, kar ti lahko da umetnost.
O Igorju in Leni:
Lena Pislak, vodja Fundacije Ulay, in fotograf Igor Andjelić, sta par, ki (bo) je spremenil Piran.
