»Kako lepo je bilo, ko sem bil še otrok! Čeprav nam te čase skušajo očrniti, da je bilo težko, je bilo za nas, otroke še kako brezskrbno. Šport staršev ni stal ničesar, za kar se tudi zdaj borimo v klubu. Jadro je bil vodilni klub v nekdanji skupni državi, kjer smo imeli dobro družbo in krasne pogoje za treniranje in tekmovanja,« se spominja Mitja, najstarejši od treh bratov, ki se je tudi najbolj resno zapisal športu.
Od brezskrbnosti do odgovornosti
Kot večina jadralcev je začel na legendarnem optimistu. V otroških in dijaških letih so jadrali ob koncih tedna, z navdušenjem so hodili tudi po regatah. Mitjo pa je to potem tako zagrabilo, da se je sklenil bolj resno posvetiti jadranju. S Tomažem Čopijem sta se pri 23 letih, že odrasla, lotila profesionalnega pristopa k športu. »Obenem sem skušal še študirati v Trstu, a sem kmalu ugotovil, da na tako visokem nivoju oboje ne bo šlo. Obenem pa sem se, podprt z izkušnjo domačega podjetništva, lotil še uvoza opreme iz Brazilije,« razlaga Mitja, ki mu je bilo podjetništvo položeno v zibelko. Starši so orali ledino pri oskrbovanju ladij, ki so prihajale v naše pristanišče. Vedel je, da si je treba poiskati priložnosti in posle. Tako je bil že pri dvajsetih letih samooskrben. Ponoči je še delal v kazinoju, da je imel podnevi čas za druge stvari.
Velik človek za velike stvari
»Ko sva s Tomažem začela jadrati, sva naredila preskok. Mnogi se spomnijo, da sva bila pionirja na jadralnem področju. Spremembe sva delala tudi mednarodno, lotevala sva se uspešnih projektov, ki so jih drugi športniki videli in začeli nadgrajevati,« pove Mitja, ki je bil dvakrat na olimpijskih igrah, nato pa ves čas tesno vpet v jadranje. Dalo mu je vse, kar počne danes, vse je povezano z jadranjem. »Žal najmanj jadram. Športni del me ne privlači več, zato pa sem raje v ozadju in skušam omogočiti čim boljše pogoje za to. Jadranje je moj vsakdan, vse, kar počnem, od tega živim. Kar je tako dobro kot slabost, saj ne ločim dela od prostega časa. Ko me kolegi sprašujejo, kdaj grem na dopust, hitro odvrnem, da sem ves čas na dopustu ali pa nikoli, odvisno, kako gledaš. Žal zaradi tega moji bližnji trpijo in so prikrajšani. Tudi, kadar nimam opravka s svojim podjetjem, ves čas oprezam za idejami, kaj bi lahko še izboljšal, kaj je dobrega, novega na trgu, kako se razvija tehnologija, katere so dobre prakse,« razlaga Mitja, ki mu je jadranje (šport) dalo tudi družino.
Otroci so njegovo največje bogastvo
Rad ima življenje, aktivno delovanje, sproščenost, zaupanje in pozitivno razmišljanje. Tudi njegovi srčni izbranki sta bili povezani s športom. Prva žena, s katero ima dve hčerki, je bila rokometašica, drugo, s katero imata še tri otroke, pa je spoznal ravno zaradi jadranja. »Od nekdaj sem si želel veliko družino. Hvaležen sem, da se mi je ta želja izpolnila. Hčerki Urška in Sara sta na mojo željo pred leti (še) uspeli narediti šolo jadranja pri Milanu Morganu, a se nista našli v optimistih, ampak kasneje na Seascapu 18. Sin Matic trenutno jadra v tej temeljni začetni klasi, medtem ko Nina in Tine za zdaj še uživata po svoje. Prav zanimivo je bilo, da sem imel v nekem trenutku kar tri otroke »prvčke« – v prvem razredu osnovne šole, pa srednje šole in fakultete. Smo pisana druščina, ki se dobro razume. Čeprav sem zaposlen, sem zavzet oče. Z otroki smo si zelo blizu, ne glede na to, koliko časa preživimo skupaj. Lepo nam je, seveda pa so se tudi pri nas dogajale nevihte in turbulence, a smo jih premagali in gremo mirno dalje. Ves čas sem v stiku z vsemi otroki, razumem pa tudi najstnice, da se (trenutno) ne želijo preveč družiti z očetom. Vesel sem, da mi otroci pomagajo tako v podjetju kot na regatah,« pove Mitja, ki je z veseljem tudi v Jadralnem klubu Pirat. Želi si napredka, obenem pa se zaveda problematike prehitrega in preveč aktivnega vključevanja otrok v jadranje.
Uspešno je edino sledenje naravnim ciklom
»To je šport za vse življenje. Starši pa so velikokrat preveč ambiciozni in preveč obremenijo tako otroke kot sebe ter se po nepotrebnem finančno izčrpajo. Vse mora slediti naravnim ciklom, kjer ni bližnjic, temveč organska rast, ko so stvar zrele. Tako mi tudi ni blizu razmišljanje, da morajo starši otrokom vse položiti na pladenj. Bolj se mi zdi pomembno, da jih opremimo z vrednotami kot z nepremičninami. Lepo pa je tudi, če jim odpremo kakšna vrata, potem pa se naj znajdejo sami. Če ima otrok prave vrednote, je to vredno več kot avto ali stanovanje, zato si želim, da bi v klubu vsem otrokom omogočali takšne možnosti za treninge, kot sem jih imel jaz kot otrok, da se povezujemo z drugimi, delamo za skupne interese, veselje, prispevamo v skupnost. Za to se zavzemam že peto leto in počasi se tudi kažejo rezultati. Klub Pirat bo kmalu praznoval častitljiv jubilej, 70 let in optimistično zremo naprej. V njem je zbranega toliko znanja in izkušenj na tekmovalnem in organizacijskem področju, kot jih ima redko kateri klub v širši regiji in ne le v Sloveniji.
Začeli smo se povezovati z drugimi klubi, smučarskim, plavalnim, veslaškim, izposojamo si opremo in izkušnje. To nas povezuje in bogati. Podmladek je tisti, ki nas žene naprej, mladina in odrasli, rekreativci in tekmovalci. Skratka vsi, ki cenijo življenje in ozaveščajo o odnosu do morja, in prav je tako,« sklene ta srčni človek.
