Izola je dom ljudem z vseh vetrov. Toplo in gostoljubno jih sprejme v svoje mestno zavetje. Če se pred desetletji vanjo ne bi iz Bosne preselila starša Denisa Dražetića, se zdaj ne bi mogli pohvaliti z mladim in nadarjenim umetnikom. Kipi bodočega magistra umetnosti krasijo številne kulturne spomenike, v kratkem pa bo njegova umetnina Plavalke, ki sta jo izdelala skupaj z Denisom Vučkom, krasila nov bazen ljubljanske Ilirije.
»Moja starša prihajata iz srednje Bosne (okolice Jajca). V slovensko Istro sta prišla s trebuhom za kruhom, se srečala in preselila. Jaz sem se rodil v Kopru. Prvih sedem let svojega življenja smo preživeli v Strunjanu, kjer smo imeli hišo. Nato pa smo se preselili v Izolo, ki je zame res posebno mesto. Tu sem že v otroštvu spoznal prijatelje, s katerimi smo si blizu še danes. Joj, kako lepa so bila naša druženja na Premrlovi ulici pred velikim portonom Delamarisa, pa nešteti dnevi, ki smo jih preživeli v parku (Trg padlih), pa v okolici gostilne Doro, kjer smo plezali po drevesih, se skrivaj igrali, uživali v nogometu, kolesarili, … Poleti smo hodili s trnkom in laksom med skale lovit guate, vabo pa smo si naredili iz morskih školjk, ki smo jih našli tam. To so bili lepi in brezskrbni časi. Obožujem preplet z italijanskim jezikom in kulturo, ki me je zaznamovala še posebej preko televizije. Všeč mi je izolsko vzdušje in pa seveda bližina morja, problem pa je vedno težje najti parkirišče blizu doma, še posebej poleti. Mesto se spreminja in postaja čedalje bolj prijazno turistom, je pa vedno huje z avtomobilsko pločevino. Žal mi je, da ni več bark Riba 1 in Riba 2, pa tudi pristanišča Siemens v ladjedelnici, pa še marsičesa ne, vendar gre čas naprej in stvari se spreminjajo,« pravi Denis, ki je že od malega vedel, da se bo ukvarjal z umetnostjo oziroma neko vrsto umetnosti.
Od malega predan umetniški strasti
»Nikoli nisem dvomil, kaj bom delal, ko bom velik, saj sem od nekdaj rad risal in prerisoval. Tudi to naju je povezovalo z bratom. Sicer pa v naši družini prej nihče ni bil umetnik. Preden sta starša prišla delat v Slovenijo, sta bila kmeta. Vem pa tudi, da je mama od nekdaj imela risarski talent in po njej imam to umetniško plat, prav tako tudi brat, vendar pa starša tega nista razvijala, saj sta imela druge opravke. Oče je kamnosek in morda imam tudi kaj njegovega, čeprav je po naravi zelo racionalen. Prvo kiparsko izkušnjo sem doživel v prvem letniku umetniške srednje šole v Trstu E. e U. NORDIO, ko smo z glino kopirali reliefe Donatelovih stiacciatov. Takrat mi ni bilo še čisto pri srcu, saj sem na začetku želel biti slikar oziroma sem želel izpopolniti svojo risbo. Imam to srečo, da sta me vedno, že od malega, starša podpirala. Oba sta se veselila mojega zagona, še posebej oče me je vedno motiviral in podpiral na vse možne načine, ker je tudi sam najbrž zgodaj opazil moj potencial,« razlaga postavni mladenič, ki je bil zelo vesel, ko mu je profesor kiparstva iz srednje šole predlagal, naj resno razmisli o prihodnosti v kiparstvu. Obenem mu je tudi dejal, da so bili najboljši risarji tradicionalno kiparji, Denisa pa nikoli niso posebej pritegnile tube in barve, bolj se je našel v dejanskosti in materialni prisotnosti kiparstva, saj ne ustvarja iluzij ali učinkov, saj ne senči s črno barvo ali kakšnim barvilom, računalniškim učinkom, temveč z dejansko svetlobo in pravimi sencami. Kiparstvo je dejansko v prostoru z nami, ni samo prispodoba prostora, je prostor, neposredna in takojšnja telesnost. To se mu zdi krasna lastnost te umetnosti.
Denis nikoli ne bo pozabil svojega prvega kipa: »Bilo je v drugem semestru prvega letnika srednje šole. Delali smo kopijo v glini Donatelovega Svetega Jurija. Star sem bil šestnajst let in sem ga tako dobro zadel, da mi je takratni profesor kiparstva Volpicelli dal kar desetko. Hitro je navrgel, da že osem let ni dal učencu desetke. To me je takrat zelo razveselilo in motiviralo. Kip smo odlili v mavec in ga patinirali, nato ga je profesor postavil nad svojo mizo v učilnici, kjer stoji še danes. Na ta kip gledam kot na nekakšen srečen začetek, od takrat jih je nastalo še mnogo in upam, da jih bom naredil še veliko,« pravi mladenič, ki je šel po končani srednji šoli za eno leto delat na gradbišče, da si je lahko plačal fakulteto za naslednje leto. Leta 2018 se je vpisal na ALUO, kjer študira še danes. Izkušnje, ki si jih je nabral na tej fakulteti in si jih še nabira z mentorji in Ljubljano, se mu zdijo neprecenljive. Še zdaj pa se nasmeji ob misli, kako si je kot majhen želel postati izjemen risar, saj je vedel, da je talentiran in si je kot vsak mladenič želel biti naslednji Michelangelo. Danes pa nima kakšnih posebnih sanj, ve samo, da mu je umetniško ustvarjanje usojeno in da pač enostavno mora delati. »Zdaj samo delam, gledam in se učim. Potrebnega je veliko truda, ne samo telesnega, temveč tudi duhovnega,« je stvaren mladenič, ki optimistično verjame, da bo živel od svoje umetnosti. Čeprav njegov mentor pravi, da so danes za umetnost svinčeni časi, saj je vse obrnjeno k trgu in tržnosti, ne pa k ustvarjanju. Občutil je, da si ljudje ne želijo toliko umetniške izkušnje kot preprosto »nečesa lepega« ali drugače povedano, vedno bolj mešajo oba pojma, kar je lahko za nekatere problem. Hitro pa navrže, da danes kiparstvo še vedno ni tako prepoznavno kakor slikarstvo, še vedno trpi v njegovi senci.
Mlad, a zelo uspešen Sam se je posvetil portretnemu kiparstvu. »Leta 2019 je bil interni natečaj na oddelku za kiparstvo ALUO, na katerega sem se prijavil in tudi zmagal. Od takrat naprej so se začele (na pobudo mentorja Počivavška) vrstiti drug za drugim portretni natečaji, nato se je počasi razvedelo, pa sem začel dobivati pozive tudi za zasebna naročila. To poletje je bilo kar pestro z delom na fakulteti in izven nje. Trenutno imam v delu v bronu šest portretov, sedmega in osmega sem izdelal v sodelovanju s sošolcem (Edo Šlajmer, Kopija ukradenega, pa Plavalka za Ilirijo, tudi Kopija ukradenega). Moj prvi javni portret je bil dr. Alfred Šerk na medicinski fakulteti, s katerim sem zmagal na natečaju. Drugi je bil Ana Mayer Kansky na kemijski fakulteti, s katerim sem tudi zmagal. Potem pa sta še zasebni naročili, dve v Bosni, eden že stoji, drugi bo kmalu. Dva v Ljubljani morata biti še postavljena oziroma čakata uradno otvoritev, tako da ne morem še razkriti imen. Poleg tega pa sem to poletje postavil celopostavno figuro v betonu Simona Gregorčiča v Gradišču nad Prvačino. Bil je kar zahteven logistični projekt,« pravi Denis, ki si želi nekega dne svoje znanje prenašati naprej. Trenutno pa je še študent, prizna, da se še vedno išče in uči. Imel je že pedagoške izkušnje s tečajem portretiranja v kiparstvu, kjer je bodoče študente učil za sprejemne izpite.
Pri vsem tem delu pa si rad vzame tudi prosto. Rad kolesari, plava, tudi telovadi, rad igra šah ali bere o zgodovini, filozofiji umetnosti, včasih pa ima enostavno rad mir in pa surfanje po youtubu. »Ne maram voziti avta, ravno tako pa tudi ne motornih koles,« v smehu sklene mladenič, ki je trenutno samski.
