Zakaj moški tako težko priznajo, da jim je težko?

V službi so zanesljivi, doma poskrbijo za vse, kar je treba. Ne pritožujejo se in neradi govorijo o svojih težavah. Toda kaj se zgodi, ko človek vse življenje verjame, da mora biti močan? In kakšno ceno plačajo moški, če si nikoli ne dovolijo pokazati, da jim je težko?

Deli novico s tvojimi prijatelji

Moški mora poskrbeti za vse

V službi je zanesljiv. Doma poskrbi za vse, kar je treba. Ne pritožuje se, ne išče pozornosti in nerad govori o sebi. Ko ga kdo vpraša, kako je, običajno odgovori, da je v redu.

Toda zadnje čase slabše spi. Hitreje se razjezi. Vse manj ga veselijo stvari, ki so ga nekoč sproščale. Po službi si želi predvsem miru. Pogovori ga utrujajo, vprašanja o počutju spravljajo v zadrego. Če ga partnerka vpraša, kaj je narobe, odgovori, da nič.

Morda res ne ve, kaj je narobe. Morda o tem nikoli ni razmišljal na tak način. Naučil se je reševati težave, ne pa nujno tudi prepoznavati in izražati svojih občutkov.

Navzven je še vedno človek, na katerega se lahko vsi zanesejo. Le da se sam nima več na koga nasloniti.

Takšen opis seveda ne velja za vse moške. A odpira vprašanje, ki ga v razpravah o duševnem zdravju pogosto spregledamo: kaj se zgodi s človekom, ki se že zelo zgodaj nauči, da sta ranljivost in potreba po pomoči znamenji šibkosti?

Fantje ne jokajo. Fantje morajo biti močni.

»Ne jokaj, saj si vendar fant.«

»Stisni zobe.«

»Bodi moški.«

To so stavki, ki jih številni fantje slišijo med odraščanjem. Včasih so izrečeni dobronamerno, kot spodbuda k pogumu in vztrajnosti. Toda otrok lahko iz njih razume tudi nekaj drugega: da nekaterih občutkov ne sme pokazati, če želi biti sprejet.

Strah, žalost, nemoč in potreba po tolažbi tako lahko postanejo nekaj, kar je treba skriti. Jeza pa je pogosto bolj dovoljena. Fant, ki se razjezi, je lahko razumljen kot odločen. Fant, ki joče, pa tvega posmeh ali očitek, da je preobčutljiv.

Sčasoma se lahko oblikuje prepričanje, da mora človek svoje težave obvladovati sam. Ne zato, ker ne bi potreboval bližine, ampak ker je potrebo po njej začel povezovati s sramom.

Svetovna zdravstvena organizacija v poročilu o duševnem zdravju moških in družbenih predstavah o moškosti med pomembnimi ovirami pri iskanju pomoči izpostavlja prav pretirano poudarjanje samozadostnosti, težave pri izražanju čustev in zahtevo po stalnem samoobvladovanju.

To ne pomeni, da je samostojnost nekaj slabega. Težava nastane, kadar človek nima več izbire. Kadar mora biti močan tudi takrat, ko bi potreboval podporo.

moški

Ko žalost dobi obraz jeze

Duševna stiska ni vedno videti tako, kot si jo predstavljamo.

Človek, ki doživlja depresivne simptome, ni nujno ves čas žalosten ali objokan. Pri nekaterih se težave kažejo predvsem kot razdražljivost, nemir, umikanje iz odnosov, izguba zanimanja, motnje spanja ali občutek notranje praznine.

Nekateri se zatečejo v delo. Drugi v pretirano telesno aktivnost, alkohol, nenehno zaposlenost ali večurno gledanje televizije. Ne nujno zato, ker bi se zavestno izogibali svojim občutkom, ampak ker so to načini, s katerimi znajo obvladovati napetost.

Predstavljajmo si moškega, ki po napornem dnevu pride domov. Partnerka ga vpraša, kako se počuti, on pa odgovori, da je utrujen. Ko želi izvedeti več, postane nestrpen.

Morda res potrebuje samo počitek. Morda pa se za njegovo razdražljivostjo skriva občutek neuspeha, strah pred prihodnostjo ali žalost, za katero nima besed.

Jeza je lahko v takšnih primerih bolj dostopna kot občutek ranljivosti. Vendar ni vsaka jeza prikrita žalost in tudi vsako umikanje ni znak duševne stiske. Pomembno je, ali gre za spremembo, ki traja, povzroča trpljenje in vpliva na vsakdanje življenje.

Če človek svojih občutkov ne zna prepoznati, jih tudi težko pojasni drugim. In kadar ne zna povedati, kaj potrebuje, je veliko manj verjetno, da bo to tudi dobil.

»Nikomur ne bom v breme.«

Morda je to eden najbolj osamljenih stavkov, ki si jih človek lahko izreče.

Na prvi pogled zveni odgovorno. Ne želi obremenjevati drugih, svojih težav ne želi prelagati na bližnje. Toda za takšnim prepričanjem se lahko skriva nekaj precej bolj bolečega: občutek, da njegove potrebe niso dovolj pomembne.

Nekateri ljudje so odraščali v okoljih, kjer za njihova čustva ni bilo veliko prostora. Morda so bili starši preobremenjeni, čustveno nedostopni ali pa je bilo doma toliko drugih težav, da je otrok hitro ugotovil, da je najbolje, če ne zahteva preveč pozornosti.

Tak otrok se lahko nauči biti priden, nezahteven in samostojen. Lahko postane odrasel, ki je izjemno pozoren na potrebe drugih, svojih pa skoraj ne opazi.

Ko mu je težko, se ne vpraša, kdo bi mu lahko pomagal, temveč kako bi lahko težavo čim prej odpravil, ne da bi kdo opazil.

In če je ne more odpraviti?

Takrat se lahko poleg stiske pojavi še sram. Ne le zaradi težave same, ampak zaradi občutka, da je kot človek odpovedal.

To je pomembna razlika. Eno je pomisliti: »Znašel sem se v težavah.« Nekaj povsem drugega pa: »Z menoj je nekaj narobe, ker težav ne znam rešiti.«

Prva misel dopušča iskanje rešitev. Druga človeka pogosto potisne še globlje v osamo.

moški

Ko »bodi močan« postane notranji ukaz

V transakcijski analizi, eni od psihoterapevtskih teorij, poznamo koncept tako imenovanih drajverjev oziroma notranjih vzgibov, ki lahko usmerjajo naše vedenje.

Eden izmed njih je Bodi močan.

Človek, pri katerem je ta vzorec izrazit, lahko svojo vrednost povezuje s sposobnostjo, da zdrži, ne pokaže šibkosti in ostane samostojen ne glede na okoliščine.

Takšen način delovanja ima lahko tudi dobre strani. Pomaga mu vztrajati, prevzemati odgovornost in ohraniti mirnost v zahtevnih situacijah.

Toda težava nastane, ko notranji ukaz postane tako tog, da človeku ne dopušča več drugačnega odziva.

Ne sme biti utrujen. Ne sme biti prestrašen. Ne sme potrebovati pomoči.

In predvsem ne sme razočarati drugih.

Kar je bilo morda nekoč koristno za prilagajanje okolju, lahko v odraslosti postane ovira. Človek še naprej uporablja način preživetja, ki ga je razvil pred mnogimi leti, čeprav mu danes ne služi več.

Ob tem je pomembno poudariti, da drajver ni diagnoza in da z njim ni mogoče pojasniti vseh težav moških. Je pa lahko koristen okvir za razumevanje, zakaj nekateri ljudje tako težko odstopijo od vloge tistega, ki mora vedno vse obvladovati.

V Sloveniji zaradi samomora umre več kot trikrat več moških kot žensk

Da je duševno zdravje moških vprašanje, ki zahteva resno pozornost, kažejo tudi slovenski podatki.

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je leta 2025 v Sloveniji zaradi samomora umrlo 336 ljudi, med njimi 261 moških in 75 žensk. Moški so tako predstavljali skoraj 78 odstotkov vseh umrlih zaradi samomora.

Čeprav se je samomorilni količnik v Sloveniji v zadnjih desetletjih zmanjšal, ostaja umrljivost zaradi samomora nad evropskim povprečjem.

Razlike med spoloma ni mogoče pojasniti z enim samim razlogom. Nanjo vplivajo številni dejavniki, med drugim duševne motnje, življenjske okoliščine, socialna izolacija, uporaba alkohola, dostopnost pomoči in razlike v samomorilnem vedenju.

Raziskave pa opozarjajo tudi na vlogo družbenih pričakovanj glede moškosti. Pregled raziskav, objavljen leta 2025 v reviji American Journal of Men’s Health, je pokazal, da lahko tradicionalne predstave o moškosti pomembno zmanjšujejo pripravljenost moških za iskanje psihološke podpore.

Podobno ugotavlja novejši pregled raziskav, objavljen leta 2026 v reviji Journal of Mental Health: izrazitejše prilagajanje tradicionalnim moškim spolnim normam je povezano z manjšo pripravljenostjo za iskanje pomoči in sodelovanje v obravnavi.

Pomembno je tudi drugo sporočilo teh raziskav: težava ni zgolj v posamezniku, ki ne poišče pomoči. Pomembno je, da je pomoč dostopna, zaupanja vredna in prilagojena različnim potrebam ljudi.

moški

Cena moči, ki nikoli ne popusti

Človek, ki ne govori o svojih občutkih, zaradi tega še ni nujno čustveno nedostopen. Nekateri ljudje so preprosto bolj zadržani in svoja doživljanja izražajo drugače.

Toda kadar se človek dosledno izogiba ranljivosti, lahko to vpliva tudi na njegove odnose.

Partnerka lahko njegovo tišino razume kot nezanimanje. Otroci lahko dobijo občutek, da je oče čustveno oddaljen. Prijatelji morda nikoli ne izvedo, da preživlja težko obdobje.

On pa lahko vse to doživlja povsem drugače. Morda verjame, da družino varuje prav s tem, ko svojih skrbi ne deli z njo.

Tako lahko nastane nenavaden paradoks: človek poskuša ohraniti bližino tako, da druge ščiti pred svojimi občutki, vendar jih s tem nehote oddaljuje od sebe.

Bližina namreč ne nastaja samo skozi skupne dejavnosti, odgovornost in skrb za druge. Razvija se tudi takrat, ko lahko pokažemo, da nečesa ne zmoremo, da nas je strah ali da potrebujemo oporo.

To seveda ne pomeni, da mora človek o vsakem občutku govoriti ali da je odprto izražanje čustev edini pravilen način življenja.

Pomeni pa, da bi moral imeti možnost izbire. Da lahko molči, kadar želi, ne pa zato, ker se boji posledic, če bi spregovoril.

Kdo pravzaprav skrbi za tistega, ki vedno skrbi za druge?

Pri razmišljanju o duševnem zdravju moških se pogosto osredotočamo na vprašanje, zakaj ne poiščejo pomoči.

Morda bi se morali pogosteje vprašati tudi, kaj se zgodi, ko jo poskušajo poiskati.

Kako se odzovemo, ko moški prizna, da ga je strah? Ko pove, da ne zmore več? Ko prvič spregovori o osamljenosti ali občutku neuspeha?

Ali mu res dovolimo biti ranljiv? Ali pa od njega še vedno pričakujemo, da bo čim prej spet postal tisti zanesljivi, močni človek, kakršnega poznamo?

Spreminjanje odnosa do duševnega zdravja moških zato ni samo njihova naloga. Pomembno je tudi okolje, v katerem živijo, odnosi, ki jih vzpostavljajo, in sporočila, ki jih kot družba prenašamo na naslednje generacije.

Fantov ni treba učiti, da je pogum nekaj slabega. Prav tako jim ni treba odvzeti želje po samostojnosti, vztrajnosti ali odgovornosti.

Pomembno pa je, da ob tem vedo, da imajo pravico tudi do strahu, žalosti, negotovosti in potrebe po bližini.

Da prošnja za pomoč ni dokaz nesposobnosti. In da njihova vrednost ni odvisna samo od tega, koliko zmorejo prenesti.

moški

Moč je lahko tudi v tem, da ne zmoremo sami

Poiskati pomoč je za nekoga, ki je vse življenje navajen reševati težave sam, lahko izjemno zahteven korak.

Ne zato, ker bi bil šibek, ampak ker mora pri tem podvomiti o nečem, kar je dolgo veljalo za eno njegovih najpomembnejših življenjskih pravil.

Morda mora prvič priznati, da je utrujen. Da ga je strah. Da je osamljen. Ali preprosto, da ne ve, kako naprej.

Takšno priznanje ne izbriše njegove samostojnosti, odgovornosti ali vsega, kar je v življenju dosegel.

Pomeni le, da si je dovolil biti človek.

In morda največja sprememba ni v tem, da moške naučimo več govoriti o čustvih. Morda je v tem, da jim nehamo sporočati, da so vredni spoštovanja samo takrat, ko vse zmorejo sami.


Avtorica v okviru zavoda Eyestalk izvaja psihoterapevtsko usmerjeno svetovanje.

Več informacij: