Pomlad je letos prišla z vso resnostjo upa v nov ciklus, v novo življenje. Je že res, da nimamo več pravih letnih časov in da smo zmedeni vsi, ljudje in živali, in da se ptice težko vračajo domov v tem globalno istem svetu.
Morda zato letošnjo pomlad letijo ptice tudi s severa proti jugu, letijo kot posebna mlada dekleta v pisanih dežnih plaščih, kapah, kitkah in gumijastih škornjih. Letijo proti jugu in tam z drugimi spomladanskimi pticami prinašajo opozorila o toplotnem segrevanju planeta. V 123 državah na vseh celinah otroci govorijo o svoji pravici, da jim nihče nima pravice ukrasti planeta, ki ne more biti v lasti samo ene generacije.
Protestirajo, ker ta svet ni več dober in ga je treba spremeniti. Prav v vsem. Njihovi starši smo vsi, saj so vsi otroci naši otroci in brez prevelike patetike lahko ugotovimo, da smo zelo slabi starši. Preprosto zato, ker smo zavozili. Nekateri smo se utopili v samozadostni malomeščanskosti, ki si je kupovala odpustke s karitativnimi deli ali pa še to ne. Drugi smo se iskali po vseh celinah, da bi našli svoje bistvo in notranji mir. Tretji smo doktorirali iz interneta, smo fb-inteligenca in verniki teorije zarote. Toliko smo se ukvarjali sami s sabo, ustvarjali različne kolekcije fašizmov in nacionalizmov iz svoje omejenosti, pohlepa in spletkarjenj, da otrokom ne moremo zapustiti niti vode niti zraka.
Marka Breclja, ki po besedah režiserke Mateje Koležnik »celo življenje grize malomeščansko pamet in jo izziva«, poznamo kot glasbenika še iz Buldožerjev, vemo, da je avtor znamenitega Cocktaila, manj pa poznamo njegove performanse: Bombardiranje ameriškega veleposlaništva in slovenske vlade, Marincirana sreda, Pozdrav osvoboditeljem in druge, v katerih kaže svoje temeljno nestrinjanje, še manj pa ga poznamo kot človeka, ki mu je MOK podelila svojo najprestižnejšo nagrado 15. maj za »ustvarjalno in neumorno razvijanje alternativne mladinske kulturne scene« leta 1996.
Otroci, ki so se to pomlad mobilizirali in jasno povedali, da ne potrebujejo upanja, ampak akcijo, so vnuki tega specialista za mehki terorizem. Samo vztrajati morajo. In
zato si zaslužijo nagrado Marka Breclja.
Katja Pegan
Direktorica Gledališča KoperStališča avtorjev podpisanih prispevkov ne izražajo nujno stališč uredništva. Za točnost podatkov v podpisanih vsebinah so odgovorni avtorji oz. naročniki objav. Za nepodpisane vsebine je avtor uredništvo.
