Po njegovih ugotovitvah naj bi večino teh posameznikov predstavljali prav Italijani, medtem ko so bili udeleženci iz drugih evropskih držav, pa tudi iz Združenih držav Amerike in Rusije, precej redkejši. Gavazzeni trdi, da ni šlo za posamezne incidente, temveč za organiziran pojav, v katerem naj bi bogati posamezniki plačevali za možnost sodelovanja v nasilju na območjih, zajetih v vojni.
V knjigi Vikend ostrostrelci: Preiskava o človeških safarijih v Sarajevu opisuje, kako naj bi bili takšni »safariji« organizirani prek posrednikov, ki so omogočali dostop do obleganih območij. Po njegovih virih so udeleženci prihajali za kratek čas – pogosto zgolj za konec tedna – in nato zapuščali območje, kot da bi šlo za nekakšno ekstremno obliko turizma.
Po pričevanjih virov naj bi se podobne prakse dogajale tudi v drugih delih Bosne in Hercegovine, ne le v Sarajevu. Nekateri sogovorniki so novinarju celo povedali, da naj bi posamezniki plačevali za streljanje na ljudi različnih narodnosti, kar še dodatno poudarja brutalnost in moralno sprevrženost teh domnevnih dejanj.
Gavazzenijeve ugotovitve odpirajo številna vprašanja o vlogi tujcev v vojnih konfliktih ter o tem, v kolikšni meri so bile takšne aktivnosti znane ali celo tolerirane. Hkrati pa njegovo delo ponovno opozarja na travmatične in še vedno ne povsem raziskane plasti vojne v Bosni in Hercegovini.
