Ameriški in britanski raziskovalci so analizirali slike in podatke z НАСА Lunar Reconnaissance Orbiter. To jim je omogočilo kartiranje terena in rekonstrukcijo poti ostankov, ki so približno pred 3,8 milijarde let oblikovali kanjona. Svoje ugotovitve so objavili v torek na straneh revije Nature Communications.
Pred trkom je asteroid prečkal Lunin južni pol, pustil ogromno vdolbino in povzročil tokove izmetanih kamnin, ki so potovali s hitrostjo skoraj 1 kilometer na sekundo. Razbitine so padale s tako silo, da so kot rakete prebijale površje in oblikovale dva kanjona, ki sta po velikosti primerljiva z Velikim kanjonom v Arizoni – vse to v samo 10 minutah. Za primerjavo: znameniti Veliki kanjon na Zemlji je nastajal več milijonov let.
„To je bil zelo nasilen in dramatičen geološki proces,“ – je povedal glavni avtor študije David Kring z Lunarnega in planetarnega inštituta v Houstonu.
Znanstveniki pod vodstvom Kringa so ugotovili, da je bil asteroid širok približno 25 kilometrov, energija, ki se je sprostila med trkom, pa je bila več kot 130-krat večja od skupne moči svetovnega jedrskega arzenala.
Po Kringovih besedah je večina odtrganih delcev potovala stran od južnega tečaja. Vendar pa ostaja nejasno, ali se kanjoni nahajajo na območju stalne sence. „To je nekaj, kar bomo očitno ponovno preučili,“ je dodal. Znanstveniki menijo, da se na senčnih območjih Lune lahko ohranijo precejšnje količine ledu. Dolgoročno bi ga lahko uporabili za proizvodnjo raketnega goriva in oskrbo s pitno vodo za prihodnje lunine misije.
NASA v okviru programa “Artemis“, ki je nadaljevanje programa “Apollo“, načrtuje vrnitev astronavtov na Luno v naslednjem desetletju. Naslednje leto bo posadka obkrožila Luno, približno leto pozneje pa bo na površini prvič po koncu programa “Apollo” pristal človek.
